Popart na dveh dunajskih razstavah

Eno uspešnejših lanskih razstav v Avstriji si bo letos spet mogoče ogledati. Do 20. februarja bodo v dunajski Kunsthalle na razstavi POWER UP – Female Pop Art na ogled dela številnih mednarodno priznanih umetnic. Na drugi dunajski razstavi, ki so jo pripravili konec januarja v Albertini, pa predstavljajo prvo fazo poparta Roya Lichtensteina,­ enega izmed utemeljiteljev te umetniške smeri. Razstava bo na ogled do 15. maja.

»Odločili smo se, da bomo ves svoj čas (TIME) posvetili opazovanju (LOOK) življenja (LIFE), ker se zavedamo, da so to po eni strani le stripi za odrasle, po drugi strani pa je v njih tudi veliko drugih pomembnih vsebin,« je v šestdesetih letih 20. stoletja izjavila­ ­Corita Lent (1918–1986), znana pod imenom Sister Corita. S to besedno igro (gl. oklepaje) je ameriška umetnica namigovala na znane ameriške ilustrirane ­revije, ki so izhajale v večmilijonski nakladi in močno vplivale na ljudi v prvih desetletjih druge polovice 20. ­stoletja.


Umetnice 
o potrošniški kulturi

Sister Corita, Evelyne Axell (1935–1972), Christa Dichgans (1940), Rosalyn Drexler (1926), Jann Haworth (1942), Dorothy Iannone (1933), Kiki Kogelnik (1935–1997), Marisol (1930) in Niki de Saint Phalle (1930–2002) so umetnice, katerih dela si je mogoče ogledati na razstavi POWER UP – Female Pop Art v Kunsthalle. Umetnice poparta so se v primerjavi z moškimi kolegi manj posvetile prikazovanju predmetov množične potrošniške kulture, bolj jih je zanimalo človeško telo. Pogosto so kritizirale šablonsko prikazovanje žensk v ilustriranih revijah, trgov-skih oglasih in na televiziji, prikazovanje žensk kot blago brez ­osebnosti ter fetišiziranje manekenk z naslovnic revij in ­časopisov.

V svojih delih so se upirale lepotnim idealom in kultu mladosti, poskušale odkrivati temelje svoje identitete zunaj medijskih klišejev in družbenih vedenjskih norm ter skozi igro eksperimentirale z različnimi moškimi in ženskimi vidiki. To dokazujejo tudi izjave nekaterih umetnic na razstavi, denimo Jann Haworth: »Pop mi je vedno pomenil le, da lahko o novih stvareh razmišljam na umetniški način«, ali pa Kiki Kogelnik: »Na svojih slikah prikazujem ženske, pravzaprav iluzije, ki jih imajo ženske o sebi.«

Evelyne Axell je izjavila: »Ustvarjati hočem svobodne slike, ki vzbujajo najrazličnejša hrepenenja; to hočem početi tako umetniško prepričljivo, da bodo slike popolnoma očarale množice.« Umetniško moč umetnic poparta je mogoče odkrivati v uporabljenih materialih, močnih signalnih barvah, vinilu in drugih plastičnih materialih. Delajo tudi s stroji, uporabljajo, denimo, hitre tiskarske tehnike, vendar še vedno uporabljajo tudi tradicionalne materiale (les, kovine), zanimajo jih celo tehnike ljudske umetnosti (izdelava uporabnih tekstilnih ­izdelkov).


Izraz urbanega potrošništva

Popart se je konec petdesetih in na začetku šestdesetih let 20. stoletja pojavil v anglo-ameriških velemestih, Londonu in New Yorku, po gospodarskem vzponu in po tem, ko so se zacelile globoke družbene rane zaradi druge svetovne vojne. Po razcvetu industrije so si ljudje želeli čim več predmetov za osebno porabo. Na trgu so se množično uveljavili izpopolnjeni tehnični izumi, avtomobili in različni gospodinjski električni aparati. Uveljavljali so se tudi množični mediji in kultura –
kinematografija, televizija, radio, oglaševanje in glasba.

Pop se je uveljavil kot nov demokratični pojav, ki je povezoval ­ljudsko kulturo s sodobnimi materiali in z moderno proizvodnjo. »Pop« –
 okrajšava za »popularno« – »opisuje popolnoma novo mešanico­ inovacij, evforije in privlačnosti, ki se je srednjemu razredu s čedalje večjo kupno močjo zdela kot nekakšna sekularna odrešitev,« pravijo organizatorji razstave umetnic poparta na Dunaju, ki se bo nato ­preselila v Hamburg.


Lichtensteinovo 
črno na belem

Pred petdesetimi leti je newyorški likovni umetnik Roy Lichtenstein (1923–1997) v delih začel uporabljati rastrske pike, običajne v novinarskem tisku, in oblačke z besedilom, kakršne videvamo v stripih. Med letoma 1961 in 1968 je ustvaril več deset črno-belih velikih risb, ki veljajo za enega najpomembnejših dosežkov poparta v zgodovini ­sodobne umetniške risbe.

Te risbe zdaj prvič skupaj razstavljajo v Albertini na razstavi Roy Lichtenstein – Black & White 1961–1968, ki so jo organizirali skupaj z newyorško Morganovo knjižnico in muzejem. Na Dunaju si lahko ogledamo šestdeset risb, ki jih je Lichtenstein narisal po tem, ko se je leta 1961 nehal zanimati za abstraktni ekspresionizem, se preusmeril v popart in postal ena najpomembnejših osebnosti te umetnostne smeri. Motive za risbe je odkrival v svetu množične porabe. Takrat je bilo to nekaj novega, prav tako kakor Lichtensteinov slog risanja, ki je namerno spominjal na poceni reprodukcije oglaševalskih grafik.

Lichtensteinove risbe, celo tiste, podobne stripom, so samostojna dela, ki imajo kljub »plehki« vsebini posebno vizualno moč. Z risbami v Albertini je tesno povezana še ena skupina Lichtensteinovih slik, ki so nastale v tem obdobju in razkrivajo, kako je prenašal teme risb na platno – in obratno.


Milan Ilić Roy Lichtenstein: Kruh in marmelada, 1963 dunaj/ izvorno ime datoteke: 1290780430050.jpg DELO_5X_