Tiskane izdaje
Na razstavi Die Welt ist Schön (Svet je lep), pod katero je podpisan vojak D. M., gre za serijo pisem in podob na že izdelanih tipiziranih razglednicah, ki so nastale v času enoletnega služenja vojaške obveznosti v Nišu, ob njih pa so arhivska dokumentacija, plakati in videi.
Gre za samostojni nastop Dušana Mandića po tridesetih letih izključno skupinskega razstavljanja in delovanja v Irwinu. Razstava ponuja vpogled v njegovo zgodnjo umetniško produkcijo iz obdobja samostojnega delovanja. Odbral je trideset razglednic, ki jih je ustvaril med služenjem vojaškega roka leta 1982 in pošiljal domov prijateljem. Na njih je pogosto uporabil križ. »Križ je povezan s katolicizmom. Vzgajani smo v katoliškem okolju, kar določa tudi naš odnos do seksualnosti in prepovedi. Je univerzalen simbol z zgodovino.« Seksualna tematika je poleg križa druga rdeča nit razstave. »V takratni subkulturni sceni je bila upor proti sistemu.«
Poleg razglednic je na razstavi še veliko drugega gradiva, video materiali, revije, kasete, plakati, pisma, fanzini. Vsi so nastali v Škucu, ki je močno podpiral ljubljansko subkulturo, predvsem mlado punk sceno, in odpiral probleme domačega družbenega prostora. Takrat je Mandić veliko sodeloval z zasedbo Otroci socializma, v Škucu pa so izdajali tematske številke revije Viks.
Prva je bila posvečena nasilju, druga homoseksualnosti, tretja NSK in četrta predstavitvi poezije od Šalamuna do Bitenca. »Viks je nastal v času, ko so prvič uporabili tehnologijo kseroksa, ki je omogočala kopiranje tiskovin mimo nadzora oblasti. V času socializma je bila to dragocena tehnološka invencija.«
Kustosinja razstave Mateja Podlesnik meni, da velja Mandić za prvega umetnika v slovenski umetnosti, ki je slikarstvo grafitov prenesel iz urbanega/uličnega prostora v notranji prostor.
Na začetku osemdesetih let je kot eden ključnih ideologov ljubljanske subkulturne scene zaznamoval pojav neoavantgardnih gibanj kot alternative vzpostavljenemu umetnostnemu sistemu ne le z novim pristopom k sliki (nove tehnologije in fragmentiranje likovnega jezika), kot je bila dotlej pojmovana pri nas, temveč tudi s svojim prispevkom k razumevanju sodobne umetnosti v kontekstu medsebojnih družbenih procesov in postduchampovskih ter postprodukcijskih praks. Mandić je kot najstarejši in najbolj izkušen član ob ustanovitvi skupine Irwin leta 1983 imel za seboj že petnajst samostojnih in petintrideset skupinskih nastopov in projektov po Jugoslaviji.
Od aktivističnih začetkov
Dušan Mandić (1954, Ljubljana) je sicer eden od petih članov skupine Irwin, ki je bila ustanovljena leta 1983, že v letih pred tem pa je samostojno razstavljal, nekaj časa je bil umetniški vodja programa galerije Škuc, kjer je s sodelavkama Marino Gržinić in Barbaro Borčić predstavil drugačne umetniške prakse, kot so performans, video ter konceptualizem. Ti dogodki so močno vplivali na takratno mlado slovensko sodobno umetniško sceno.
»Škuc je bil od leta 1979 pomembna točka v razumevanju sodobne umetnosti,« je pojasnil Mandić. »Moderna galerija je imela stalno postavitev lokalnega modernizma. Če pa razumemo sodobno umetnost v smislu njenega stika z družbo, ideologijo in politiko, je bil Škuc prva točka, kjer se je to zgodilo. Škuceva produkcija je bila pomembna, ker je odpirala lokalno sceno na angažiran socialen način in bila v relaciji do prostora, ki jo je obkrožal. Škuc je posledica leta 1968. Prvega so odprli v Beogradu, nato v Zagrebu in tretjega v Ljubljani. Ta veriga je bila ključna za promocijo kulture sodobne umetnosti v Jugoslaviji. V Beogradu se je že takrat prvič predstavil Joseph Beuys.«
Spominja se, da so delovali kot aktivisti in se lotili vsega, od pometanja prostorov po prireditvi do priprave in izvedbe programa. »Bili smo tudi pod pritiskom, da bodo vsak čas prišli po nas in nas odpeljali. Leta 1983 sem, recimo, naredil plakat za festival na temo Kaj je alternativa. Nastal je zato, ker so za dva meseca zaprli Igorja Vidmarja zaradi dveh bedžev z antifašistično vsebino, ki jih je nosil, na njih pa sta bili svastiki.
Tudi sam sem na ta plakat vključil problematična bedža, zato so me odpeljali na policijo. Izgovoril sem se, da sem samo izvajalec, saj sta naročnika plakata ZSMS in Radio Študent in bi torej morali zapreti njih. Na tem festivalu sta govorila tudi Slavoj Žižek in Rastko Močnik, prvič se je zgodilo, da je teorija stopila v bran subkulturi.«
Leta 1979 je imel v Škucu tudi prvo slikarsko razstavo in spominja se, da mu je tisti čas odprl nova razmišljanja o lokalnem prostoru. »V umetnosti ne gre za tehniko, temveč za koncept,« je povedal. »Umetnost mora zajeti lokalni družbeni prostor in mednarodni. Lokalna scena je pomembna, ker je vir inspiracije, svetovna pa umetniško produkcijo umešča v globalne tokove. Umetnost je vedno globalna. Nacionalne umetnosti ni.«
