Tiskane izdaje
Opus Wolfganga Laiba zaobsega vse, kar si lahko predstavljamo pod morda že nekoliko zastarelim in neoprijemljivim, pa vendarle še vedno dovolj plastičnim terminom new age. Eklekticizem psevdoreligioznih oziroma spiritualnih paradigem, ki segajo od agnosticizma, vzhodnjaških in holističnih principov do monizma, Gaja filozofije in najrazličnejših izpeljav novodobne zahodnjaške ezoterike pri Laibu rezultira v »umetniško« delo, ki ima izrazito kontemplativen značaj; še več, gre za nekakšno apoteozo umetnosti kot analogijo božanskega, pri čemer je to seveda mišljeno v amorfnem panteizmu, ki ne samo odklanja vsakršne klasične religiozne postulate in dogme, temveč se distancira od vsakršnih, še tako ohlapno zarisanih sistemov.
Konceptualizem oziroma postkonceptualizem se zdi odličen okvir za materializiranje takšnih tendenc. Nomadizem črpanja inspiracij se zdi neomejen, Laib nam manifestira najrazličnejše mitologije, združene v specifično avtopoetiko (precej obrabljen izraz, vendar v tem primeru skoraj nujen), ki lahkotno išče reference v starih kulturah, Ruskinovih mistificiranih idejah o plemenitosti ponižnega in potrpežljivega rokodelstva pa vse tja do novodobne potencirane ekološke transcendence in poveličevanja narave, kot edinega vira razsvetljenja.
Laibov konceptualizem je ob tem tipično »sodoben«, torej je njegov družbeni, politični in sociološki angažma skoraj neopazen, gre zgolj za manifestacijo osebnega bivanjskega modusa.
Kar se tiče čisto likovnih oziroma vizualnih elementov bi težko rekli, da je Laib posebno inventiven, izjema je le material, ki se ga poslužuje, torej cvetni prah, čebelji vosek, mleko, riž..., pa beli marmor ali patinirana medenina, skratka vse kar ima bodisi nadih naravnega bodisi arhaičnega. Predvsem pa imajo njegovi artefakti izrazit simboličen pomen; takšne so že same oblike njegovih bio struktur, predvsem pa njihova postavitev v prostoru, ki naj bi tako dobil status sakralnega. Tukaj so munumentalne oblike ziguratov, pa spet minimalistične, praviloma geometrijske ambientalne mizanscene, v katerih produkti, tradicionalno namenjeni zgolj prehranjevanju, dobijo sakralni, obredni pomen, kot ga lahko denimo najdemo predvsem v dalnjevzhodnih religijah in filozofijah.
Lepo, pravzaprav se zdi idealno, če si lahko človek privošči takšno razkošje bivanja, meniško osamo, meditacijo in nabiranje cvetnega medu in čebeljega voska na zelenih južnonemških travnikih, kjer Laib domuje, ki ga redno popestrijo duhovni izleti v Azijo in turbulentnost New Yorka.
S tem se lahko identificiramo ali pa tudi ne. Ne gre zgolj za možnost ali nezmožnost izbire takšnega življenjskega sloga, ki je seveda povsem specifičen, temveč tudi za pomankljivosti in nekonsistentnosti iz vseh vetrov nabranih in recikliranih duhovnih premis, ki le redko rezultira v polnokrvni in prepričljivi sintezi. Če Laibu to uspeva, toliko bolje zanj, vendar to ne razloži potrebe po »umetniški« registraciji njegovega delovanja in razmišljanja. Ker želi deliti izkušnjo s slehernikom ali poudariti svoj poseben status? Verjetno kar oboje, vendar se pri Laibovem opusu srečujemo s podobno zadrego, kot pri večini sodobne vizualne produkcije, namreč z eksluzivnostjo, ki ima zelo ozek krog ciljnega občinstva, torej gre predvsem za prepričevanje že prepričanih. Kar se tiče vseh ostalih...
