Tiskane izdaje
Letos poleti sta Muzej Leopold in vsa dunajska muzejska četrt praznovala deseti rojstni dan. Omenjeni muzej, ki ga je lani obiskalo 350.000 ljudi, je najbolj obiskana stavba velikega dunajskega kulturnega kompleksa.
Muzej Leopold je privlačen predvsem zaradi številnih umetniških del avstrijskih ekspresionistov, zlasti Egona Schieleja. Večino njegovih del hranijo prav v tem muzeju, zato ni nikogar presenetilo, ko se je Muzej Leopold ob deseti obletnici delovanja odločil predstaviti njegova dela in pokazati, kako je Schiele dolgoročno vplival na naslednike.
Egon Schiele je bil pravi komet. Živel je manj kot 28 let in pol (rodil se je 12. junija 1890, umrl 31. oktobra 1918), njegova najznamenitejša dela pa so nastala v manj kot desetih letih, od leta 1910 do umetnikove smrti. Prvim letom tega obdobja je posvečena razstava Melanholija in provokacija – projekt Egon Schiele (na ogled do 30. januarja 2012). Schiele je takrat nehal ustvarjati pod vplivom starejšega prijatelja Gustava Klimta, čigar nasvete je pred tem pogosto upošteval, se odrekel dekorativnemu jugendstilu in se začel zanimati za ekspresionizem.
Na Schieleja je začel vplivati štiri leta starejši dunajski ekspresionist Oskar Kokoschka, o čemer se lahko prepričamo, če si ogledamo delo Pietà, ki je razstavljeno tudi na sedanji razstavi. Ta litografski plakat je Kokoschka ustvaril za svojo dramo Morilec, upanje žensk na mednarodni razstavi leta 1909 na Dunaju.
Komaj polnoletni Schiele je izzival tedanjo družbo tudi z življenjskim slogom. S svojim najbolj znanim tedanjim modelom Wally Neuzil je leta 1911 zapustil Dunaj in se preselil v Český Krumlov, materino rojstno mesto. V Starem Krumlovu (danes je na Unescovem seznamu svetovne kulturne dediščine), ki je bil takrat njegov priljubljeni motiv, se je začelo njegovo zelo ustvarjalno umetniško obdobje. Vendar je tamkajšnje prebivalce motil Schielejev »divji zakon«, zato se je vrnil v okolico Dunaja, v spodnjeavstrijski Neulengbach. Tudi tu je s svojim vedenjem izzival tedanjo javnost, zato so ga prijavili, da zapeljuje mladoletnice v svojem ateljeju. Pozneje se je sicer pokazalo, da so bile obtožbe neupravičene, vendar je zaradi njih skoraj mesec dni preživel v preiskovalnem zaporu.
Borec proti konservativnosti
S svojimi deli, ustvarjenimi okoli leta 1910, je Schiele »kakor sekira zasekal v poledenelo morje v naši notranjosti«, je zapisal Franz Kafka. Liki na njegovih risbah in slikah – izjemno suhi in koščeni moški in ženske v nenaravnih barvah, z izstopajočimi spolnimi organi, v absurdnih pozah in s provokativnim izrazom na obrazu – so pretresli tedanjo cesarsko prestolnico, ki ji ni primanjkovalo dvojne morale.
Že leto dni pozneje se je Schielejev umetniški izraz delno umiril in avtor se je bolj začel posvečati notranjosti. To lahko opazimo pri krajinah, na katerih sam prostor postane ekspresiven, in na portretih zamišljenih, zasanjanih vizionarjev. Melodija teh slik počasi osvoji tudi gledalca, mu vzbudi posebna čustva in obudi spomine na že doživete trenutke in lastne sanje.
Spolnost v Schielejevih delih je nejasna metafora čutnih fantazij. Pogosti temi v njegovih delih sta tudi boleče minevanje na tem svetu in smrt. Na razstavi si je mogoče ogledati tudi Konec lebdenja – sliko, znano tudi kot Slepca II. Lebdeči postavi poosebljata smrt na sliki, ki velja za Schielejevo delo z najdaljšimi merami (200 x 172 cm).
Drugi del naslova razstave, projekt Egon Schiele, namiguje na to, da razstava ni omejena samo na Schieleja in obdobje pred sto leti. Šest izbranih umetnikov in umetnic, ki se ukvarjajo z likovno in plesno umetnostjo ter s performansi, svoja dela razstavlja v skupnem prostoru s Schielejevimi: Rudolf Schwarzkogler, Günter Brus, Elke Krystufek, Franz Graf, Claudia Bosse in Philipp Gehmacher.
Vsi umetniki so še živi, razen Rudolfa Schwarzkoglerja (1940–1969), ki je tako kot Schiele umrl pri devetindvajsetih. Na razstavi jasno vidimo, da so Schwarzkoglerjevi akcionistični projekti podobno kakor Schielejeve risbe ustvarjeni kot fotografski portreti in prav tako umetniško prepričljivo opozarjajo na prepletenost tanatosa in erosa, nagona smrti in nagona življenja.
