Reciklirane podobe Uroša Weinbergerja

V Galeriji Equrna bo do 11. marca slikarska razstava Uroša Weinbergerja Info vs. Info. Na ogled so umetnikova novejša dela, ki tematizirajo družbeno dojemanje vizualnih komunikacij, ki jih sprejemamo prek javnih medijev, ko se preveč informacij tako močno medsebojno izničuje, da ustvarijo fragmentacijo dogodkov in podob.

Začniva z glasbo, ker smo vas naj prej srečali kot kitarista in aranžerja­ v nekdaj osemčlanski novomeški zasedbi Moveknowledgement. Kaj dela skupina danes?

Delovati smo začeli leta 2000, po zamenjavi ekipe leta 2006 pa smo 2007. izdali prvi album v petčlanski sestavi. Letos bo izšel naš četrti album. Že s prejšnjim smo se bolj oprli na dub in rock s primesmi hip hopa, kar je ostalo od N'Tokovega rapa. Zadnji album bo še bolj rockerski. Vokal bo isti, N'Toko, zasedba pa kitara, klaviature, bas, bobni. Naslov albuma bo Pump down in bo izšel pri založbi Nika predvidoma junija. Prvi koncert bo v Kinu Šiška, sledili mu bodo nastopi na festivalih Lent, Trnfest, Zmaj ma mlade v Postojni in drugih ter jeseni klubski koncerti. Res prihajamo iz Novega mesta, vendar nas večina deluje v Ljubljani, tokratni klaviaturist je Primorec, N'Toko pa tako ali tako nima stalnega prebivališča in potuje po svetu. Trenutno je na Japonskem, kjer promovira svoj zadnji angleški album.

Redki so aktivni v dveh medijih, recimo kot slikarji in glasbeniki. Kako združujete dve tako zahtevni, celoviti ustvarjalni področji?

Glasbena skupina je resda velik del mojega ustvarjalnega delovanja, vendar nismo profesionalci v tem smislu, da bi živeli od glasbe. 
S slikarstvom pa se ukvarjam poklicno.­

Pred časom ste rekli, da vas zanima 'energetski naboj slike'. Lahko to pojasnite?

Slikarstvo je specifičen medij, v katerem je težko opredeliti, kaj je dobra slika. Občutek za to se z leti izčisti. Ta izjava je nastala ob mojih prejšnjih serijah slik – bile so abstraktne in v njih je bil glavni element surova energija. V sedanjih ciklusih se ukvarjam predvsem 
s figuraliko in se ta naboj nanaša na dogodke v slikah, na razmerja med akterji, objekti in hkrati osnovnimi likovnimi elementi, kot sta barva 
in kompozicija.

Zakaj je nastala odločitev za figuraliko v vizualnih časih, prežetih 
s koncepti, performativnostjo in multimedialnostjo, in kako?

Figuralika je bolj berljiva od abstraktne slike, po svetu se zadnjih deset let slikarstvo krepko vrača, morda tudi iz povsem komercialnih razlogov.

Lahko predstavite cikel slik, ki so na ogled v galeriji Equrna?

Slike so nastale lani in letos. Združil sem jih v naslovu Info vs. Info zato, ker sem med gledanjem televizije opazil, da se množica informacij, ki jih sprejemamo, sproti izničuje. Vsaka informacija, ki pride, izbriše včerajšnjo. S tem nastaja kaos vizualnih podob in njeni različni fragmenti. Razne reciklirane podobe na slikah črpam z interneta in časopisov, vendar združene na novo in v trajnem mediju na slikah zaživijo drugače. Informacija, ki je reciklirana, se na slikah usidra in zamrzne.

Kaj razumete pod reciklirano ­podobo?

Podobo, ki jo zavržemo. Časopis s slikami vržemo stran s podobami vred. Ko pa se te podobe znajdejo na slikah, so trajne. Podobe tudi selekcioniram, vzamem takšne, ki imajo naboj v vizualnem, slikarskem smislu. Na mojih slikah se tudi nič ne zgodi, čeprav je na njih močno ­pričakovanje, da se bo.

Slike so koloristično izrazite, močne in bogate, vaš odnos do ­izbire barv je precej poveden.

Barv ni prav veliko, tiste, ki so, pa so poudarjene. Prevladuje rumena, ki je najbolj ekspanzivna barva. Je edina, ki jo je težko omejiti v neko obliko. Prihaja iz ozadja, s čimer dosežem nekakšen učinek ekrana in žarenja, televizijskega, filmskega, kakršnega koli.

Precej je kataklizmičnih podob, postradioaktivnega civilizacijskega propada in herojskih podob socialistične preteklosti.

Res so na njih nekatere podobe iz preteklosti, vendar so prenesene v današnji čas, s čimer dobijo novo vsebino. Slike so sestavljene iz več prizorov in podob, ki so iz različnih časov, vendar združene. Danes ničemur več ne verjamemo. Prav tako ni volje, da bi kaj izboljšali, ker nam zgodovina kaže, da se vsaka revolucija, vsako stremljenje k boljšemu, izjalovi. Imamo vsega preveč in hkrati ničesar oprijemljivega.

Večina slik je diptihov ali ­triptihov.

Na slikah nizam prizore, hkrati pa jih med sabo združujem, kot pri filmu, kjer imamo različne kadre in različne prizore, vendar je to še vedno isti film. Recimo slika Pa srečno v pamtiveku (na fotografiji ob umetniku, op. p.) je triptih, večplastna, in se jo bere na različne načine. Slik nočem imeti preveč dorečenih, ker niso ilustracije dogodkov, nekakšni znaki, ampak montaže različnih okolij, objektov, akterjev. Ti ustvarjajo neko napetost v stanju nedorečenosti, negotovosti.

Neangažirano kritiko družbene stvarnosti?

Tako nekako.