Tiskane izdaje
Običajno so muzeji stare umetnosti tisti, ki se v vse odločilnejšem iskanju novih segmentov obiskovalcev v času osipa javnih sredstev odpirajo sodobni umetnosti. To je bilo še ne tako davno težko predstavljivo.
A je mogoča tudi obratna smer.
V znanem muzeju moderne in sodobne umetnosti MART v italijanskem Roveretu, mestu severno od Verone, za termin med 5. oktobrom in 12. januarjem 2014 kot osrednji projekt nove sezone napovedujejo vrnitev v čas več kot pol tisočletja.
V njem bo na ogled ambiciozna monografska predstavitev del Antonella da Messine, ključnega slikarja iz zgodnjerenesančnih časov (1429 ali 1430 - 1479), ki se je ob svojih delih v razvoj umetniških odkritij svojega časa zapisal predvsem z vplivom na svoje znamenite beneške kolege. Ob obisku Benetk je namreč obzorje tamkajšnjih slikarskih talentov razširil z vpeljavo nove, oljne tehnike, in novim konceptom oltarne slike z movivom Sacra conversazione (Sveti pogovor), s katerim Benetke še danes slovijo daleč naokoli. Zaradi mojstrovin Giovannija Bellinija, Tiziana in številnih drugih.
Antonello, katerega rojstno mesto izdaja že njegov vzdevek »iz Messine«, je med kariero zamenjal več geografskih koordinat. Formiral se ni na rodni Siciliji, ampak v Neaplju v času Alfonza Aragonskega, kjer se je spoznal s povansalsko-burgundskimi in flamskimi vzori, ki jih je nato skozi kariero prepletal z italijansko tradicijo. V Benetke je prišel okoli leta 1474, po okoli dveh letih pa se je vrnil na Sicilijo, kjer je leta 1479 tudi umrl.
V muzeju MART, sicer izjemno sodobni, a tudi klasično, mediteransko občuteni arhitekturi s slavnim podpisom Maria Botte, bo njegova umetnost začasno zaživela s pomočjo pomembnih muzejskih partnerjev, ki v svojih zbirkah hranijo tudi Antonellova dela.
To so Muzeji regije Sicilija, Galerija Borghese iz Rima, Mestni muzeji Benetk, Zbirka Thyssen Bornemisza iz Madrida, pariški Louvre, Philadelphijski umetnostni muzej, Nacionalni galeriji iz Washingtona in Londona ter še kakšen.
Cilj celote bo vnovično branje Antonellovega opusa, njegovih stikov s sodobniki in poskus odkritja svežih odgovorov na še odprta vprašanja slikarjeve umetnosti. Denimo na vprašanje njegovega odnosa do Milana v času rodbine Sforza in do inovacij na področju zgodnjerenesančnega razumevanja prostora, s kakršnim se je tedaj v lombardski prestolnici ukvarjal mladi arhitekt Bramante.
