Tiskane izdaje
Sojenje četverici v Kölnu, ki je dve desetletji prodajala ponaredke slikarskih mojstrov 20. stoletja in s tem zaslužila najmanj šestnajst milijonov evrov, se je končalo v vsega devetih dnevih.
Ob sodnem procesu se je javnost zabavala, kajti spretni goljufi – eden je slikal, trije so prodajali – so naplahtali tudi strokovnjake, galerije in dražbene hiše.
Ob epilogu najbolj spektakularnega sojenja v Nemčiji doslej, povezanega s ponarejanjem umetnin, so se smejali celo obtoženi.
Šestdesetletni Wolfgang Beltracchi, ki je znal popolno posnemati Maxa Ernsta, Maxa Pechsteina, Keesa Van Dongena, Heinricha Campendonka, Fernanda Legerja in še nekatere druge velike slikarje, je bil obsojen na šest let zapora. Njegova 53-letna žena Helene bo v zaporu preživela štiri leta, njena 54-letna sestra Jeanette jo je odnesla z 21-mesečno pogojno kaznijo, Beltracchijev stari pajdaš Otto Schulte-Kellinghaus (67) pa bo zaprt pet let.
Načrtovanih je bilo štirideset sodnih obravnav, pred sodnikom naj bi se zvrstilo 168 prič, vendar to ni bilo potrebno. Prevarantska četverica in sodnik so se pogodili za nižjo kazen v zameno za polno priznanje, kar je ustrezalo tako obtoženim kot sodniku, ki ne bi mogel dokazati, da je Beltracchi avtor ponarejenih slik. Brez priznanja krivde bi Beltracchija in pajdaše bržkone doletela precej višja kazen, glede na to, da so junija v Stuttgartu na devet let zapora obsodili druščino, ki je prodajala ponaredke skulptur Alberta Giacomettija in pri tem zaslužila polovico manj kakor Beltracchi in sodelavci.
Resnico poznajo le prevaranti
Tako sodišče ni odkrilo resnice, saj se je proces vrtel le okoli štirinajstih identificiranih ponaredkov umetnin, ki so jih naslikali klasiki moderne umetnosti in s katerimi so goljufi dokazano zaslužili šestnajst milijonov evrov. Kriminalisti domnevajo, da je v osemdesetih letih Beltracchi naslikal najmanj petnajst slik, ki so jih pajdaši prodali, vendar jih s tem v zvezi zaradi zastaranja ni več mogoče kazensko preganjati. Poleg tega niso odkrili vseh novejših ponaredkov, ki so se pojavili na trgu umetnin.
Ocenjujejo, da jih je najmanj sto, morda tudi dvesto, in zato domnevajo, da Beltracchi ni naslikal prav vseh, svojih morebitnih sodelavcev pa ni izdal. Številne kupce, med katerimi so tudi ugledna zbirateljska imena in galerije, je sram priznati, da so kupili ponaredke, in to za visoke, včasih celo večmilijonske zneske za posamezno sliko.
Beltracchi se je prvič preizkusil v tem početju leta 1976 in ker je za svoje delo od galerije takoj iztržil enajst tisoč nemških mark, je dobil veselje, ki je trajalo do leta 2008. Tu in tam so se sicer v kakšni galeriji pojavili sumi o prevari, vendar kateri galerist bi s stene snel sliko in tako priznal, da je nasedel. In kateri od strokovnjakov bi priznal, da se je zmotil, če so takrat, ko so jih zbiratelji, galerije in dražbene hiše, med njimi tudi znamenita Christie's, spraševali po mnenju o ponarejenih slikah, te ocenjevali za izjemne.
Prevarantom se je usodno zalomilo pred tremi leti, ko je kupec pri kölnski dražbeni hiši za sliko Mačka na hribovitem predelu odštel 2,5 milijona evrov, misleč, da jo je naslikal Heinrich Campendonk. Ker je malce posumil, da ni kupil originalne umetnine, jo je dal pregledati strokovnjakom, ki so ugotovili, da je v barvi pigment, kakršnega v Campendonkovem času ni bilo.
Preiskovalci so tako prišli na sled tako imenovani zbirki Wernerja Jägerja, na katero sta se sestri Helene in Jeanette sklicevali pri prodaji slik. V zgodnjih devetdesetih sta obiskali morebitne kupce ter jim natvezili zgodbo o umetniški zbirki, ki da sta jo podedovali od svojega deda Wernerja Jägerja, ta pa da je slike kupil od znanega lastnika galerije Alfreda Flechtheima v Düsseldorfu. Mnoge slike so tudi v resnici na hrbtni strani okvirov imele papirnato nalepko z napisom Zbirka Alfreda Flechtheima.
Slika portrete paznikov
Čeprav je Beltracchijevo početje protizakonito, je med tistimi, ki so spremljali sodni proces, in v širši javnosti žel simpatije, ker je pretental pohlepne trgovce z umetninami in zelo bogate zbiralce, ki slik večinoma niso kupovali kot ljubitelji umetnosti, ampak za naložbo. Beltracchi je bil med sojenjem ves čas sproščen in je tu in tam bruhnil v smeh, v zaključnem govoru pa se je zahvalil udeležencem sojenja, ker so »tako sproščeni in pošteni in ker so se tako veliko smejali«.
Sojenje je bilo pravzaprav farsa tudi zato, ker goljufom prevarantsko zasluženega denarja ne morejo zapleniti, saj ga uradno nimajo oziroma ga imajo verjetno shranjenega v državah, kjer je varen pred zaplembo. Zaporne kazni se bodo prevarantom prepolovile, če se bodo lepo obnašali. Wolfgang Beltracchi je že v priporu vzpostavil dobre odnose s pazniki in pridno riše njihove portrete.
