Tiskane izdaje
Tovarna sladkorja Domino (Domino Sugar Factory) ni le spomenik industrije iz 19. stoletja, temveč trenutno tudi prizorišče odmevne instalacije priznane umetnice Kare Walker. V tovarniškem objektu, kjer je potekala ena največjih proizvodenj rafiniranega sladkorja na svetu, ki se je ustavila leta 2004.
Instalacija umetnice ni odmevna le zaradi uporabe tridesetih ton belega rafiniranega sladkorja, sodobne tehnologije in subverzivne upodobitve telesa Afro-američanke, ki je razgaljena, »sladka« in seksualno eksplicitna.
Avtorica Kara Walker s svojim ustvarjalnim opusom oživlja nikoli pozabljeno preteklost Afroameričanov v Združenih državah Amerike. Tema njenega ustvarjanja je identiteta ženske in z njo povezana podrejena in objektivizirana seksualna reprezentacija. Kot pravi, je suženjstvo nočna mora, iz katere se še ni zbudil noben Američan.
Njena instalacija v opuščeni tovarni rafiniranega sladkorja ima zgovoren naslov:
Subtilnost, veličastna sladkorna punčka, v spomin neplačanim in zgaranim obrtnikom, ki so izoblikovali naš okus za sladko, od polj sladkornega trsa do kuhinje Novega sveta, ob dogodku rušenja rafinerije sladkorja Domino. (Naslov instalacije v izvirniku je takšen:
A Subtlety
or the Marvellous Sugar Baby
an Homage to the unpaid and overworked Artisans who have refined
our Sweet tastes from the cane fields to the Kitchens of the New World
on the Occasion of the Demolition of the Domino Sugar Refining Plant)
Naslov instalacije, ki omenja besedo subtilnost, se nanaša na zgodovinsko posebnost uporabe sladkorja, saj so umetelne sladkorne skulpture nekdaj na dvorih jedli le pripadniki najvišjih slojev − plemstvo in cerkveni dostojanstveniki. Zgodba za nastankom teh »subtilnih« skulptur pa je neločljivo povezana s suženjskim delom na plantažah sladkornega trsa na karibskem otočju, kamor so bili nasilno pripeljani Afričani.
Grenka zgodovina sladkorja
Kot piše Ariella Budick v Financial Timesu, je njena skulptura povzetek rasizma v ZDA. S kritiškega stališča je instalacija v tovarni Domino večplastni izziv za novo razumevanje zgodovine, rasizma, položaja delavcev, kolonializma, politik identitete ter izkoriščanja žensk in otrok. Z vidika gledalca pa preprosto pogosto močan čustveni odziv ob pogledu na otroka in žensko v ogromni tovarniški hali.
Kot pravi avtorica, ne želi, da je njena skulptura »mamice« (kulturno specifičen izraz mommy se je uporabljal za afroameriške hišne pomočnice) ranljiva in namenjena (vnovični) zlorabi, temveč da šokira in podira vnaprej ustvarjene podobe o določenih ljudeh. Obisk zapuščene tovarne je svojevrstnen spomenik otrokom (delavcem), ki se zdi narejen iz krvi, in ne sladkorne melase. Umetnici se zdi pomembno, da so skulpture iz minljivega materiala, sladkorja, ki se lahko topi, kakor da joče ali se izteka. Tudi iz same tovarne se zdi, da še vedno pronica sladkorna melasa, pravi.
Sladkor, samoumevni spremljevalec potrošništva v tovarni Domino, postane umetniški performans, zmes med krvjo in suženjstvom, usodno prepleten z izkoriščanjem najranljivejših. Kakšna je torej sladkost, ki smo se je privadili, ne da bi se kadarkoli vprašali, od kod je?
