Tiskane izdaje
Mednarodna likovna kolonija kot del programa 62. Ljubljana Festivala je končana, razstava odprta in dela v Viteški dvorani na ogled vse do konca poletja. Umetniški vodja kolonije je že nekaj let akademski slikar Tomo Vran.
Sedemnajst kolonij je lep uspeh, predvsem za sam Festival Ljubljana, saj si je v tem času pridobil likovno zbirko, s katero se ponaša in jo predstavlja tudi v tujini. Imena sicer niso svetovna (skupaj je doslej ustvarjalo 128 umetnikov), ker je pri takih mednarodnih kolonijah navada, da pridejo v neki atraktiven kraj, se tam družijo in naredijo nekaj del, med njimi eno pustijo organizatorju, druga pa odnesejo s sabo.
Kolonije so lokalne, teme včasih določene, večinoma, kot tu v Križankah, pa vendarle svobodne. A ker je lokacija Križank motivno zanimiva in privlačna, prav tako kot Ljubljana, se neredko zgodi, da dobivamo slike s prepoznavno tematiko, kot se kaže v očeh zlasti tujih umetnikov. Ta vidik je značilen tudi za druge kolonije in še bolj za ex-tempore.
Tomo Vran je letos povabil oziroma mu je uspelo pridobiti za ustvarjanje v koloniji Festivala Ljubljana Jernejo Smolnikar, Janka Orača, Riharda Bandlja - Rikija in Leona Zakrajška iz Slovenije, Slavico Marin iz Hrvaške, Živka Ivanova iz Bolgarije, Čedomirja Vasića iz Srbije in Dimitarja Malidanova iz Makedonije.
Ta »balkanski« profil je na moč simpatičen, ker so se nekoč bogate vezi z umetniki nekdanje skupne države po nastanku novih držav brez vzroka bolj ali manj izgubile, zadnja leta pa se spet obnavljajo. S Sofijo pa nas vežejo vezi še iz časov tamkajšnje razstave članov umetniškega kluba Sava! Morda bi ljubljanska likovna kolonija lahko sprejela izmenjalni vidik: Balkan, Evropa, države še ne v EU in EU?! Seveda je marsikaj odvisno od pripravljenosti udeležencev za sodelovanje!
Ljubljana je nedvomno odprto mesto; toliko kulture, kot je uvaža od drugod, je le malo sorodnih mest. Tomo Vran se kot selektor in umetniški vodja zaveda različnih možnih vidikov sodobnih likovnih kolonij, a se sam opredeljuje za klasično umetnost oziroma njene tehnike, zlasti za slikarstvo, hkrati pa še za intimno osebno doživetost ambienta in lastnega trenutka v njem. Kolonija je refleksija, je dialog, je utrip trenutnega razpoloženja ter navdiha in ustvarjalne spontanosti. Kar nastane, je kot utrip umetnikove duše v posebnem mikroprostoru.
Ta mikroprostor smo opazili kar na nekaj slikah s poudarkom na Plečnikoviih Križankah, njegovem NUK in celo njegovi cerkvi v Beogradu na sliki Čedomirja Vasića. Tomo Vran se je na koncu zahvalil vsem slikarjem za sodelovanje, prav tako kot v imenu Festivala Ljubljana Hermina Kovačič; vsi pa so prejeli še diplome in priložnostna darila.
