Škofjeloški potres, dolg kakor zdravamarija

Škofja Loka - Po dosegljivih podatkih je bilo v njem in še enem, ki je sledil čez dva dni, skupaj 12.000 mrtvih. Škofja Loka se bo okrogle obletnice spomnila z nizom dogodkov, imenovanih Leto ribe faronike 1511–2011. Prvi je bil četrtkovo odprtje filatelistične razstave v stolpu Loškega gradu ter zelo dobro obiskani predavanji etnologinje Mojce Šifrer Bulovec o loškem gospostvu ob koncu 15. in začetku 16. stoletja ter arheologa Jožeta Štukla o potresu in popotresni obnovi Škofje Loke.

Potres je usodno zaznamoval Škofjo Loko, saj so bile uničene vse kamnite stavbe – Loški grad, ki je bil simbolen in realen kraj oblasti, in pod njim Kašča, ki je bila temelj njenega obstoja. Uničena sta bila Stari grad pod Lubnikom in Zgornji stolp na Kranclju. Po navedbi nekega patra se je treslo toliko časa, kolikor ga je potreboval za zdravamarijo, to je okoli deset sekund. No, treba je upoštevati, da je pater molil v latinščini in da je molil zelo hitro, je komentiral Jože Štukl. 
V nadaljevanju je predavatelj na podlagi pisnih virov omenil potres dva dni pozneje, 28. marca, med 15. in 16. uro. Loški grad so v petih letih popolnoma obnovili, obnova Škofje Loke se je končala leta 1527 – po besedah sedanjega župana Mihe Ješeta je dobila temelj, ki je viden še danes.

Mojca Bulovec Šifrer je na podlagi zgodovinskih virov pripravila zanimivo predavanje o življenju meščana in kmeta ter o razvoju obrti in trgovine, ki sta bili glavni dejavnosti Škofje Loke, o kmetijstvu, ki je bilo glavna gospodarska panoga, pa tudi o železarstvu v Železnikih, ki je loškemu gospostvu dalo najpomembnejši gospodarski zagon. Loško gospostvo, ki je sodilo pod Kranjsko, je bilo v lasti škofov iz bavarskega Freisinga. Na čelu gospostva je bil škof Filip (1498–1541), ki sta ga v Škofji Loki nadomeščala oskrbnik in kaščar.

Škofja Loka je imela tedaj okoli osemsto prebivalcev, medtem ko je na celotnem ozemlju živelo 7500 ljudi (zdaj skoraj 41.000). Tako kot druga srednjeveška mesta je imela pravico do tedenskih sejmov, obzidja, do prisilnosti cest (nihče s trgovskim blagom se ni smel ogniti mestu), do skladišča (tranzitno blago je moralo biti nekaj časa v mestu na prodaj) in pravico obmilja (v okolici mest je bilo prepovedano opravljati obrt). 
V mestu so se naseljevali tuji trgovci, skozenj so potovali igralci, študenti, obrtni pomočniki in drugi.

Tržnice so bile založene z mesom, sirom, vinom, uvoženimi ribami (polenovke), južnimi sadeži (fige, rozine, mandeljni), začimbami (poper, muškat, žafran, klinčki, ingver, cimet) in kolonialnim blagom. Bogat meščan je bil tedaj izrazit mesojedec, vsak dan si je lahko privoščil pečeno in z dragimi začimbami oplemeniteno meso. Delavci in reveži so se morali zadovoljiti s kruhom, čebulo, sirom in zvečer s toplo juho.

O mračnem srednjem veku v Škofji Loki torej ne more biti govora, je dejala etnologinja. Meščani obrtniki so bili v drugi polovici 
15. stoletja organizirani v krojaški, čevljarski, krznarski in kovaški ceh, v začetku 16. stoletja pa so zaradi rudnika v Idriji, ki je potreboval glinene lonce, ustanovili še lončarskega. V mestu so bili tudi necehovski obrtniki, med njimi je bilo denimo osem mesarjev, padar, ki je bil hkrati tudi brivec, jermenar, zlatar, tkalec in slikar. Medtem ko je imel zemljiški gospod v lasti pet mlinov, jih je na podeželju mlelo še 65.

Na zahtevo loških trgovcev naj bi se trgovalo samo na tedenskem sejmu v Loki, toda v praksi je bilo drugače, je opozorila etnologinja. Kmetje so pridelke in izdelke ponujali na sejmih in proščenjih, in ker je zemljiški gospod imel nekaj dobička tudi od te trgovine, je na Loškem v začetku 16. stoletja postavil kar deset mitnic. Mitnine so bili oproščeni meščani, župani, krčmarji in še nekateri drugi, če so kupovali za lastne potrebe.