Tiskane izdaje
Ljudje so lahko zelo brezkompromisni kritiki sodobne umetnosti. To gotovo velja za eno od snažilk v Ostwall Museumu v nemškem Dortmundu, rojstnem kraju Martina Kippenbergerja (1953-1997), ki je v instalaciji prav tega razvpitega umetnika Ko začne kapljati s stropa (When It Starts Dripping From the Ceiling) uzrla zgolj nered. Z njo je hitro opravila.
Instalacijo iz lesenih letvic z napisi in gumijastega korita je uničila do te mere, da dokončno popravilo več ni mogoče, k še izrazitejši rdečici na obrazih vodilnih v muzeju pa je prispeval še podatek, da delo ni v lasti muzeja, pač pa so si ga izposodili iz zasebne zbirke.
Kippenberger, katerega dela zastopajo v najprestižnejših zasebnih galerijah na svetu, denimo pri londonskem Saatchiju ali newyorškem Gagosianu, je bil sicer do svoje zgodnje smrti izjemno produktiven in je veljal za pristnega egocentrika ter provokatorja (še po njegovi smrti je, denimo, njegov kip križanega žabca Freda ob odprtju Museiona v Bolzanu leta 2008 sprožil zelo burne odzive lokalnih predstavnikov klera in politikov).
Zanimale so ga obče človeške ter družbene in še posebej etične teme, s svojim posvečanjem vsakovrstnim ekscentričnim nagajivostim pa je vplival še na serijo mlajših sonarodnjakov, ki so jim kasneje - tako kot njemu samemu - dodelili oznako enfant terrible.
Pri londonskem Christie'su so njegov kip Brez naslova, sicer svojevrstno »svetilo«, sredi minulega meseca prodali za 1,516 milijona evrov, kar predstavlja nov svetovni rekord za njegov opus, njegova uničena dortmundska instalacija pa je bila zavarovana za 800 tisočakov.
Ni bila prva žrtev vnetega nemškega smisla za red in disciplino. Že leta 1986 so se na podoben način lotili »maščobnega madeža« znamenitega konceptualista Josepha Beuysa, ki je umrl prav tistega leta. Zgodilo se je na akademiji v Düsseldorfu, kjer je bil Beuys eden najvplivnejših profesorjev.
