Stane Kregar - slikar za cerkveno in socialistično oblast

Stane Kregar (1905–1973) ostaja­ nepojasnjeni fenomen. Slikarja, ki je slikal sakralne in posvetne motive, sta cenili cerkvena in socialistična oblast, z njegovimi deli so krasili tako cerkvene kot državne objekte, kar je bilo po vojni v načelu izključujoče.

Kregarjeva dela so sicer umetnostni zgodovinarji umeščali v razne kontekste, predvsem v umetnostni, duhovni in tudi splošni družbeni, niso pa pojasnili, zakaj so ga odprtih rok sprejemali tako komunisti kot kler. O odličnosti njegovega slikarstva ni dvoma, vendar to ni bil zadosten razlog. Tako vedoželjnim ne preostane drugega, kot da s pomočjo lastne domišljije iščejo odgovor v njegovih delih. Redko je priložnost videti njegov raznovrstni opus in ta se od danes do 5. maja ponuja na razstavi v Narodni galeriji v Ljubljani.

Celovit pregled

Sicer je najbogatejša stalna zbirka­ njegovih del v galeriji Staneta Kregarja v Zavodu Sv. Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani, v kateri je kar 85 del iz vseh značilnih umetnikovih faz, ki so jih ustanovi podarili Kregarjevi dediči. Kregar je tudi sam obiskoval to škofijsko gimnazijo in pozneje na njej poučeval risanje, nekaj časa pa, precej nerad, tudi matematiko.

V Narodni galeriji so razstavili nekaj del iz te zbirke, nekaj so si jih sposodili iz Moderne galerije, ki ima v lasti drugi največji fond Kregarjevih del, tej pa po številu njegovih umetnin že sledi gostiteljica razstave. Precej njegovih umetnin, ki jih hrani Narodna galerija, je del umetnostne zbirke vlade, kajti galerija je leta 1986 prevzela celotno likovno zbirko tedanjega izvršnega sveta, mnoga dela, tudi Kregarjeva, pa sicer krasijo državne ustanove in protokolarne objekte.

Socialistična oblast je torej kupovala Kregarjeva dela in je pri njem ni motilo niti to, da je bil duhovnik, ki pač nikoli ni delal v župniji, vendarle pa se je do konca življenja posvečal tudi duhovniškim opravilom. Razstavljenih je še nekaj del, ki so v lasti zasebnikov in župnišč, in dragulj, ki zlepa ne bo več tako dostopen javnosti – velik oltarni triptih iz kapele ljubljanskega bogoslovnega semenišča Stvarjenje – Odrešenje – Poveličanje iz leta 1965. Ta slika je najboljše Kregarjevo sakralno delo in eno njegovih ­najboljših sploh.

Primerjava med slogi

Naslov spominske razstave ob štirideseti obletnici umetnikove smrti – ­Romar k lepoti – je domiseln, saj asociira na stvari, ki jih je upodab­ljal, in na občutke, ki nas prevevajo ob njegovih delih. Večina Kregarjevih slik je lepih, je pa na razstavi mogoče primerjati posamezne sloge in motive ter videti, kje je bil boljši. Za Kregarjevo ustvarjanje je značilnih več različnih faz, toda njegova abstraktna je nekaj posebnega. Umetnostni zgodovinar Andrej Doblehar, avtor razstave, je slike izbral poznavalsko in z občutkom za celostno predstavitev umetnika, oblikovalec Ranko Novak pa jih je s postavitvijo povezal v zgodbo.

Kregar, ki je po vojni nehal po­učevati in je ustvarjal kot svobodni umetnik, je delal v različnih tehnikah: na papirju (svinčnik, oglje, tempera, gvaš ...) in na platnu (olje), ustvarjal je freske, mozaike, vitraje in načrtoval umetnoobrtne izdelke, kot so tapiserije, vezenine, intarzije, opremljal je knjige. Vse to je tudi tehnično obvladal, čeprav, na primer, ni vezel sam ali sam izdeloval vitrajev.

Na razstavi lahko vidimo tako cerkvene kot posvetne stvaritve in vse ustvarjalne faze s prehodi vred: nadrealistično, realistično, abstraktno in novofiguralno. Med njimi so najznamenitejša dela in tudi nekatera manj znana. Najbolj izstopa, pa ne le zaradi formata, slika iz semenišča, ki je najbližje njegovim posvetnim stvaritvam, in to v fazi nove figuralike, ko je simbole umestil na abstraktna barvna polja.

Kregar, ki je po končanem teološkem študiju slikarstvo študiral v Pragi, je sprva pod vtisom češkega kubizma v slikarstvo vpletal kubistične prvine, vendar nikoli ni bil čisti kubist. Že v Pragi in nato v Ljubljani je slikal v nadrealističnem slogu in velja za pionirja nadrealizma v Sloveniji. Kregarjev nadrealizem je bil poseben, v njem so elementi simbolike, ikonografije, mitologije in literature.

Sledila je faza poetičnega in barvnega realizma po vzoru francoskih slikarjev, ki so se od avantgarde vrnili k realnosti, in tudi veliko slovenskih umetnikov je pred vojno in še po njej slikalo v tem slogu. V tem času, od leta 1939 do 1951, je Kregar slikal portrete, krajine in tihožitja. Medtem ko tihožitja resnici na ljubo niso nič posebnega, čeprav so motivi brezhibno narisani, sta odlična portreta njegovega očeta in matere s petelinom v rokah.

Kregarjevim delom so v vseh fazah skupne mehkoba, poetičnost in poduhovljenost. Mehkoba, milina in idiličnost še posebej odsevajo s slik, na katerih je upodabljal prizore iz kmečkega okolja, v katerem je rasel. K tem prizorom se je vseskozi rad vračal.

Ko je opuščal realne podobe, se je začel svobodneje izražati in posvečati barvam, ki so sledile umetnikovim občutjem in ne več realnosti, predmeti pa so se prelevili v ploskve. To je bilo prehodno obdobje k abstraktnosti, v katerem so bili predmeti in figure še vedno razpoznavni. Sčasoma motivov na njegovih slikah ni bilo več prepoznati, bistvena je bila barva, ki sporoča naslikano. Kregar je bil izvrsten kolorist, ki je z barvami ustvarjal razpoloženja. Vsi ti njegovi prehodi so najbolj vidni na treh slikah z naslovom Romarji, ki jih je ustvaril v treh različnih slogih.

Vedno mlad

V zadnjih letih svoje abstraktne faze je ustvaril najboljša dela z mehkejšimi barvami in upodobitvami. Po letu 1962 je spet ubral drugačen slog, novo figuraliko, in v tem času se je spet vrnil k stvarnosti in družbenemu angažmaju, s čimer se je ukvarjal že v zgodnejših fazah, ko je, denimo, upodobil revolucijo v Španiji. Tudi to zadnje slikarsko obdobje je zelo zanimivo. Videti je, da je Kregarja vznemirjalo vse – politično in družbeno dogajanje, tehnologija, popularna kultura ... V ekspresivni likovni govorici je interpretiral študentske nemire, potres v Skopju, vietnamsko vojno, hipijevstvo ... Čeprav že v letih je bil po duhu in zanimanjih mlad in glede na njegove realistične avtoportrete se je tudi fizično videl mladega – na vseh se je upodobil opazno mlajšega.

Vitraji in mašni plašči

Kregar je bil izjemen v vitrajih, s katerimi je opremil kakih petdeset cerkva, in ti so na razstavi predstavljeni na fotografijah. Vitraji kljub barvitosti delujejo nevtralno, njihov vizualni učinek pa se spreminja glede na dnevno svetlobo. Ohranilo se je tudi veliko osnutkov zanje in načrtov za oltarne prte, mašne plašče, dalmatike in druga vezena dela, ki se uporabljajo pri bogoslužju. Vezenine so moderno stilizirane. Na razstavi je tudi zbirka mašnih plaščev, ki jih župniki še vedno oblačijo, ter mitri nadškofa Alojzija Šuštarja in škofa Stanislava Leniča.

Kregar se je precej ukvarjal tudi s knjižno ilustracijo in celostno podobo knjig, ki so prav tako na ogled, med njimi vrsta Mohorjevih koledarjev in liturgičnih knjig.

Modernost v cerkvah

Pri Kregarju ni nenavadno zgolj to, da ga je sprejemala posvetna oblast, ampak tudi to, da so njegovo slikarstvo sprejeli cerkveni krogi s svojim tradicionalističnim okusom pri opremljanju in krasitvi cerkva. Kregarjeva sakralna likovna govorica sicer ni bila izrazito moderna v primerjavi z Evropo, za slovenske razmere pa precej. Zanj je bila srečna okoliščina sodobnejši duh drugega vatikanskega koncila, ki je v šestdesetih letih delno zavel tudi k nam, kar se je med drugim odrazilo pri prenovi starih in gradnji novih sakralnih objektov. Pri tem je veliko sodeloval tudi Kregar.

Druga srečna okoliščina pa je bila, da je bilo takrat med kleriki kar nekaj intelektualcev velikega formata, široko razgledanih in odprtega duha. Kregar je redno zahajal v družbo, v kateri­ je bilo nekaj cerkvenih mož in kulturnikov: arhitekt Tone Bitenc, škof Stanislav Lenič, rektor semenišča Janez Oražem, profesorja na teološki fakulteti Marijan Smolik in p. Roman Tominec ter umetnostni zgodovinar Emilijan Cevc. Ti ljudje so bistveno spodbudili uvajanje moderne cerkvene umetnosti. Kregar je intenzivno delal za cerkev od konca petdesetih let do smrti. V tem času je s platni, freskami, mozaiki in vitraji okrasil skoraj sto cerkva po Sloveniji.

Tu in tam je slišati, da je Kregar toliko ustvarjal za cerkev zato, da je zaslužil. Vendar je menda za to ustanovo veliko naredil zastonj, zato pa je znal krepko zaračunati posvetnim naročnikom. In kaj je posvetna oblast najraje kupovala od Kregarja? Ne abstraktnih del, nad njimi je bila razočarana, temveč realistična tihožitja in krajine.

Za svoj opus je leta 1971 dobil Prešernovo nagrado za življenjsko delo.