Tiskane izdaje
Marsikomu bi se verjetno zdelo presenetljivo, da lahko predavanje, posvečeno body artu in performansu, privabi v galerijo Škuc precej obiskovalcev.
A glede na to, da gre za znano ime iz sveta umetnostne teorije Amelio Jones, obisk in odziv na dogodek, ki je sicer potekal v okviru Mesta žensk in Maskinega seminarja scenskih umetnosti v ponedeljek, nista nenavadna.
Amelia Jones, sicer stara znanka slovenske umetniške scene, se je v predavanju lotila pojma umetnikove prezence v umetniškem delu. Profesorica na univerzi McGill in avtorica številnih del na temo body arta (v slovenščini smo leta 2002 dobili eno njenih glavnih del na to temo Body art: uprizarjanje subjekta) in performansa je predavanje navezala na teorijo francoskega filozofa Jacquesa Derridaja in njegovo metodo dekonstrukcije – ta debata je bila sicer v anglosaškem svetu živa pred tridesetimi leti, pri nas pa s prvimi prevodi Derridaja celo še prej.
Kakorkoli, Jonesova nekatere Derridajeve pojme in metodo poveže z zgodovino umetnosti, natančneje, naveže jih na problem, kako umetnostna zgodovina ustoliči umetnika kot genialen, od Boga navdihnjen izvor umetniškega dela in v tem prepozna njegovo prezenco. Umetniku se torej pripisuje metafizično in transcendentno pozicijo, ki je po njenem lažna. V nasprotju s teoretiki, ki v body artu in performansu vidijo kvintesenco umetniške žive in avtentične prisotnosti, Amelia Jones stavi na njen razkroj in dekonstrukcijo.
Morda ne čudi, da teoretičarka, ki se razglaša za queer feministko, v tem klasičnem razumevanju prezence najde tudi razmerja neenakosti in dokaz prevlade belih, heteroseksualnih moških ter znak rasističnega in šovinističnega ustroja družbe. Ženske, imigranti in temnopolti namreč zgodovinsko gledano niso imeli dostopa do prezence. A to, kako zagoneten pojem prezence, ki zadeva predvsem ontološki status umetnine, vodi k takšnim političnim nasledkom, ni povsem jasno.
Prezentna odsotnost
V nasprotju s tradicionalnim pojmom prezence Jonesova govori o umetniškem delu, ki nastaja skozi interakcijo z drugim in katerega pomen se ustvarja prav skozi interpretacijo in relacijo do drugega. Pomenska večplastnost, ki nastaja v relaciji, spodjeda vsemogočnost umetnikove prezence. Še več, možnost različnih interpretacij, razumevanj in pomenov umetniškega dela kaže na odsotnost tako razumljene umetniške prezence.
Tezo o sporni umetnikovi prezenci Jonesova podkrepi z nekaterimi primeri body arta in performansa. Problem umetniškega dela, ki nastaja v relaciji, v razmerju z drugimi, najde v performansu Barbare Smith iz sedemdesetih let, v katerem je ta pustila, da obiskovalci galerije, v kateri je nastopala, z njo počnejo, kar hočejo, pri čemer so nekateri z njo kadili travo, drugi so si jo vzeli za spolni akt ipd.
Nestabilnost oziroma neujemljivost umetnikove prezence najde Jonesova tudi v delu performerke Heather Cassils, denimo v performansu Becoming an Image.
Sporna prezenca
Zdi se, da je Jonesovo bolj kot primeri body arta, ki korespondirajo z njenim razumevanjem Derridaja, zbodel dogodek The Artist is Present Marine Abramović v newyorški MoMI leta 2010. Spomnimo, da je v njem Marina Abramović 736 ur in pol sedela tiho, nepremično, obiskovalci pa so sedali k njej in ob njeni tihi prezenci doživljali razne odzive. Po prepričanju Jonesove gre v tem performansu za ponovno vzpostavitev metafizične, mitološke umetnikove prezence, ki za seboj potegne še fetišizacijo in poblagovljenje umetnika ter njegovega dela. Jonesovi se zdi nezaslišano predvsem to, da je umetniški svet nekritično sprejel ta dogodek in v njem ni prepoznal vrnitve po njenem »nevarnih« pojavov fetišizacije, zvezdništva, predvsem pa lažne vere v umetnikovo prezenco.
Predavanje Amelie Jones, ki mu je sledila dolga in zanimiva diskusija, sproža predvsem vprašanje, ali je možno k body artu in performansu – tudi tem, ki jih je predstavila Jonesova – res pristopiti z dovolj obrabljenim pojmom metafizike prezence in njene dekonstrukcije. Je možno performans Ambramovićeve res razumeti zgolj kot vrnitev problematične umetniške prezence ali pa njeno umetniško dejanje dopušča še kakšno drugo branje? Ali ni performans Abramovićeve možno brati tudi kot izziv obiskovalcem, da vzpostavijo mnoštvo odprtih relacij do umetnikove prezence?
Teorija in umetnost
Pravzaprav nas predavanje Jonesove postavlja pred dilemo, ki je v umetnostni teoriji zelo pogosta, a zato redko izpostavljena: kdaj lahko filozofske ali teoretske pojme upravičeno apliciramo na umetniška dela? Ali zadošča, da neki obstoječi koncept ali pojmovno shemo (v tem primeru prezenco, relacijskost itd.) zgolj apliciramo na neko umetniško delo? Ali umetniško delo res služi samo kot ilustracija nekega teoretskega pojma? Ali ni bolj produktivna in zavezujoča umetniška teorija, pri kateri pojem izhaja in se razvija ob sami umetnini? Edino takšna teoretizacija v umetnosti je lahko plodna za umetniško delo in za samo teorijo.
