U3 - zgolj prikaz vzdržljivosti tistih, ki vztrajajo?

Kako strokovna javnost ob zaključku ocenjuje letošnji trienale sodobne slovenske umetnosti na temo prožnosti?

Objavljeno
01. oktober 2013 18.39
Zaključni performans v sodelovanju s policijskim orkestrom Republike Slovenije v Ljubljani, 29. septembra 2013
Maja Megla, kultura
Maja Megla, kultura

Triletni pregled slovenske sodobne umetnosti je bil letos v rokah samostojne kustosinje Nataše­ Petrešin - Bachelez, ki živi in dela v Parizu.

Za rdečo nit je ­izbrala temo prožnosti. »Pregledni dogodki, kot je trienale,­ so priložnost za detektiranje ustvarjalnih subjektov, ki zaznamujejo naš čas in prostor,« je povedala pred junijskim ­odprtjem.

Ji je uspelo?

Nevenka Šivavec, direktorica Mednarodnega grafičnega likovnega centra:

Tokrat je U3 kompleksno in vizionarsko zajel trenutno stanje in kondicijo sodobne umetniške produkcije (v dobrem in slabem) in nakazal smeri prihodnjega odpiranja umetnosti. Opozoril je na aktualno produkcijo, ki jo zaznamujeta procesualnost in hibridnost, saj je večinoma v vmesnih prostorih med umetnostmi in širšim družbenim poljem. Nabor idej in predlogov za našo skupno sedanjost in prihodnost zbuja dejavno in optimistično željo po spremembi.

Razumljivo je seveda, da se ta hibridna produkcija izmika vsakršni klasifikaciji, predvsem pa reprezentaciji, kar je povzročilo očitno neskladje med različnimi oblikami vseprisotne postprodukcijske kulture in muzejskim razstavnim formatom. U3 je usmeril pozornost na alternativne trajnostne družbene, politične in kreativne modele in procese, ki se odvijajo pred našimi očmi in morda vodijo do točke, ko bomo umetnost morali poimenovati z drugimi imeni.

A dokler obstaja v fizični umetnosti muzej z zidovi in razstavnimi prostori, toliko časa bodo obiskovalci v njem pričakovali (tudi) razstavo. Razstavljeni del U3 v prostorih Muzeja sodobne umetnosti je tokrat deloval nekoliko prisiljeno – kot da se je koncept prožnosti mukoma prilagodil formatu razstave in nepoučenemu ali naključnemu obiskovalcu muzeja (ki se ni udeleževal intenzivnega vzporednega diskurzivnega programa) najbrž posredoval nekoliko okrnjeno informacijo in izkušnjo.

Škoda, saj v deklarativnem prizadevanju za kooperativnost in kreativnost vseh, ki ga je oznanjal letošnji U3, šteje prav vsak glas.

Tevž Logar, umetniški vodja galerije Škuc in predavatelj na akademiji za vizualne umetnosti AVA:

Likovna manifestacija, ki temelji na zamejeni nacionalni reprezentaciji umetnosti, je že v izhodišču izredno nehvaležna, saj je to vselej prostor, v katerem spoznaš konflikte nasprotujočih si pozicij, ki vladajo znotraj polja sodobne likovne umetnosti, kar žal neposredno vpliva tudi na realizacijo dogodka.

Slovenski umetnostni prostor je majhen, frekvenca diskurza in refleksije nizka, posledično so dogodki, kot U3, grafični bienale ali velike pregledne razstave, edini prostor, kjer se, upravičeno, velikokrat pa povsem neupravičeno, lomijo kopja.­ Vendar se kljub pastem, ki jih prinaša taka nacionalna likovna manifestacija, zdi, da slovenski umetnostni prostor to nedvomno potrebuje, saj odraža zapis časa in prostora.

Osebno imam ob letošnji ediciji mešane občutke. Kustosinja je U3 zasnovala kompleksno, saj poskuša presegati izključno razstavno formo, premikati meje nacionalnega, kar se mi zdi izredno pozitivno, sploh ob zavedanju, da so v proces vpleteni predvsem mladi avtorji in veliko sodelujočih organizacij, kolektivov ...

Razstava v komplementu z obrazstavnimi dogodki (performansi, posveti, delavnice ...) deluje kot živ organizem, kar po mojem mnenju izrisuje format, ki je močno prisoten v mednarodnem umetnostnem prostoru – razstava kot platforma za sodobno umetnost, ki presega polje izključno likovnega in preči še druga področja umetnosti in družbe.

Sam imam zadržek glede razstave, saj se mi zdi, da je razlika med kakovostjo posamičnih umetniških del precejšnja (na konceptualnem in formalnoizvedbenem nivoju), postavitev pa zaradi specifičnosti vključenih umetniških praks deluje precej »plosko«.

A kot rečeno, U3 je treba gledati celostno in menim, da je letošnja edicija poskus ustvarjanja prostora za lokalni diskurz, hkrati pa se dotika mednarodnih trendov v sodobni vizualni umetnosti. Oboje slovenski prostor še kako potrebuje.

Petja Grafenauer, kustosinja in sodelavka za odnose z javnostjo, MGML Ljubljana:

Koncept prožnosti, ki ga je za U3 izbrala Nataša Petrešin, je smiselna in pozitivno naravnana strategija sodobne umetnosti v trenutku, ko je treba preživeti. Hkrati je mogoče koncept zlahka navezati na trenutno produkcijo, kar kaže obsežen spisek sodelujočih, ki spremeni letošnji U3 v komunikacijsko in organizacijsko zahteven projekt.

Zastavlja se mi vprašanje, kaj pomeni raztezanje U3 v čas. Kaj se zgodi, če je razstave malo in dogodkov veliko? Širša javnost si navadno (pa še to redko) vzame čas za obisk razstave le enkrat. Kakšen je bil obisk tokrat, ne morem oceniti. A tudi svetu umetnosti bo U3 dostopen le, če bo sklenjen z vrednotenjem, analizo in predstavitvijo posameznih dogodkov v obliki strokovne publikacije. Žal nisem gotova, da se bo to zgodilo, saj celo koncept prožnosti potrebuje izdatna sredstva in kader za samoreprezentacijo in analizo.

Manko sredstev in morda tudi občinstva na eni, na drugi pa želja po (samo)reprezentaciji vzdržljivosti v pogojih, v katerih skoraj ni mogoče delovati, sta rezilo noža, po katerem se sprehaja Petrešinova. Če je njen kozarec do polovice poln, bo U3 pomenil novo torišče, na katerem bo vizualna umetnost lažje vzdržala, če pa je prazen, je »zgolj« prikaz vzdržljivosti tistih, ki vztrajajo.

Kaja Kraner, kritičarka Pogledov in Večera:

Trienale sodobne umetnosti je Moderna galerija zasnovala kot projekt sprotnega mapiranja in reflektiranja aktualne umetniške produkcije. Predvsem od druge izvedbe leta 1997 ga je še bolj eksplicitno konceptualizirala, ne toliko kot panoramski pregled sočasne produkcije, temveč bolj kot njen problemski izsek. Praktično nobene izvedbe trienala od takrat ni mogoče misliti zunaj partikularnega razumevanja sodobnosti sodobne umetnosti akterjev Moderne galerije; tako imenovane konceptualne sodobnosti.

Konceptualna sodobnost označuje in poskuša misliti umetniško produkcijo vzporedno in v dialogu s pogoji njene produkcije, sploh pa skozi ozaveščanje širših družbenopolitičnih okoliščin. Ni torej naključje, da trienale prek tematskega okvira prožnosti v osrednji fokus postavlja ravno aktualne produkcijske okoliščine, ki tudi radikalno sodoločajo specifike »mlade« umetniške produkcije.

Težnje po dematerializaciji umetniških del in osamosvajanju umetniških procesov, ki jih je mogoče spremljati že v preteklem stoletju, so zaostrene prek sodobnih skupnostnih, trans­disciplinarnih, horizontalnih in drugih načinov dela – hkrati produktov zavestnih odločitev in procesov liberalizacije in prekarizacije kulturne sfere.

Gre torej za predstavitev nekaterih najaktualnejših vidikov in premikov v polju sodobne umetnosti. V tem smislu pričujoča izvedba trienala nedvomno služi svojemu namenu, sploh pa dosledno nadaljuje in nadgrajuje domišljeno začrtane okvire.