V državi NSK nastaja kultura

V začetku devetdesetih, 
v kontekstu krvavega razpada Jugoslavije, so člani umetniškega kolektiva Neue Slowenische Kunst ustanovili državo NSK. To specifično entiteto, ki je ni na zemljevidu, ampak obstaja samo v času, danes »naseljuje« 14.000 državljanov z vsega­ sveta.

Dela nekaterih od njih, ki so nastala samoiniciativno, je mogoče videti na razstavi NSK Folk Art, ki jo nocoj odpirajo v Galeriji Škuc.

Izkušnje z umetniško državo NSK in državljanstvom so bile za njene ustanovitelje in za njene državljane v slabih dveh desetletjih zelo različne in pogosto presenetljive. Nekateri potni list hranijo kot umetniški artefakt, nekaterim bosanskim »državljanom« je ta med vojno omogočil pot v tujino, za nigerijske nosilce potni list predstavlja idejo države, ki obljublja razvijanje posameznikovih potencialov. Določeni državljani so se v njenem okviru začeli samoorganizirati, drugi so začeli ustvarjati.

Od keramike do spleta

Zgodovina samoiniciativnih umetniških del državljanov je dolga. 
V dveh desetletjih so mnogi konceptualni prostor in ikonografijo države NSK uporabili kot podlago za lastne kreacije in odzive. Ameriški režiser Christian Matzke je, denimo, odprl knjižnico NSK. Državljani NSK v Reykjaviku so organizirali lasten projekt NSK Garda, ki ga sicer izvaja slikarska skupina Irwin – ena od umetniških skupin NSK in danes glavna promotorka države NSK –, ter ustanovili lastno embasado NSK. Charlie Krafft je sredi devetdesetih izdeloval porcelanaste krožnike z motivom države NSK. Spletni portal nskstate.com ­
še enega samoorganiziranega državljana Harisa Hararisa pa od leta 2007 bolj sistematično zbira ­umetniške izdelke državljanov. Slednje je skupino Irwin spodbudilo, da je ta dela začela evidentirati ter ustvarjati virtualno in fizično­ evidenco omenjenih artefaktov.

Kaj sporoča takšna umetniška produkcija? Državljani so po prepričanju skupine Irwin prepoznali, da je prostor države NSK njihov, in so se z njim v primerjavi z nacionalnimi državami lahko identificirali. »To se je zgodilo popolnoma nepredvideno, a ko se je začelo, smo fenomen prepoznali in ga 'oformili'. Država NSK je začela producirati lastno kulturo, kar je v umetnostnih gibanjih verjetno edinstven primer,« pravijo člani Irwin.

Nekaj od te ljudske umetnosti je zaradi Irwinovih povezav že prišlo na pomembne razstave, denimo, na taipeiski bienale, na The Global Contemporary v ZKM, pa tudi v ljubljanski Škuc, za katerega je izbor napravil kurator Tevž Logar.

NSK po ljudsko

Ni naključje, da bodo izbrana dela državljanov NSK razstavljena prav v Škucu. Tevž Logar je v spremnem besedilu k razstavi zapisal, da se ta galerija s projekti navezuje tudi na svojo preteklost ter s tem podaja razmislek o razvoju določenih umetniških praks in fenomenov. V osemdesetih letih je bila prostor umetniških inovacij in eksperimentov ter tako tudi prvi dom gibanja Neue Slowenische Kunst, danes pa je logična izbira za razstavo­ del državljanov NSK.

Korpus projektov, ki so jih ti ustvarili, se dotika fenomena NSK. »Močno prisotna je ideja povezovanja umetnosti in države ali umetnosti in ideologije,« je zapisal Logar. Predstavljeni umetniki 
z različnimi formalnimi prijemi naslavljajo vprašanje države 
v času.

Izbor del državljanov v Škucu se prilagaja razstavnim pogojem galerije, pri čemer poskuša omenjeni fenomen prikazati čim bolj celostno. V nekaterih razstavljenih delih gre za neposredni komentar geopolitičnih razmerij in aktualnih družbenih problemov prostora, v katerem delujejo. Včasih so ti komentarji neposredno politični, včasih bolj osebni, ob tem so na ogled tudi dela, kjer pride do izraza specifična ali »drugačna« identiteta posameznika. To nakazuje, da je umetniška država pribežališče za drugače misleče, ki poskušajo ustvarjati nove prostore možnosti. Za nekatere »ljudske umetnike« je v tem kontekstu država NSK prostor nadidentifikacije, za druge zgolj platforma, v okviru katere razvijajo svoje filozofske, religijske, umetniške aspiracije, poetike in komentarje. Skupek ljudske umetnosti pod znamko NSK ne tvori zaključene celote, ampak se nenehno razvija, prevzema nove oblike in zavzema različne vloge, je pojasnil Logar, zato so dela med seboj tudi kontradiktorna: afirmirajo državo NSK in jo postavljajo pod vprašaj.

Državljani v knjigi

Knjiga State of Emergence, ki jo je uredil Alexei Monroe in jo bodo predstavili uro pred odprtjem razstave, zadeva angažma državljanov NSK. V njej so namreč zbrani prispevki nekaterih državljanov NSK z lanskega berlinskega kongresa. Pri tem projektu je za njenega urednika ključen koncept neverjetnega. Gre za to, da so podobno kot pri delovanju umetniškega gibanja NSK v osemdesetih tudi učinki države NSK, predvsem pa njenih samoorganiziranih državljanov, nenadejani, nepredvidljivi in vznemirljivi. Christian Matzke, Laibach, 2010 Charles Krafft, iz serije keramičnih krožnikov za ambasade NSK 14.000

državljanov NSK