V svetovnih muzejih: Od Koonsa in Maleviča do Yoko Ono

Od najbolj vplivnih umetnikov modernizma in zgodovinskih avantgard do povojnega popartizma, konceptualizma in performativne umetnosti na preglednih razstavah.

Moma, New York

Sigmar Polke 1963–2010, od 19. 4. do 3. 8.

Ena največjih razstav, ki je bila kdaj organizirana v Momi, je prva obsežna retrospektiva nemškega umetnika Sigmarja Polkeja (1941–2010), ki obsega njegova dela v vseh medijih od slik, fotografije, filma do risb, grafik in kipov. Na ogled je 250 umetnikovih del, ki so razvrščena kronološko in po različnih medijih, med njimi tudi 13 filmov, od tega jih osem niso še nikjer predvajali.

Eden najvplivnejših umetnikov povojne generacije je eksperimentiral v različnih slogih in materialih. Poslikaval je neobičajne podlage (steklo, tapete ali tkanine), ustvarjal filme, kolaže, risbe in skulpture. Zanj sta značilna smisel za humor in izjemen skepticizem do vseh družbenih, političnih in umetniških tradicij nemške zgodovine in njene transformacije v povojnem času.

Lygia Clark 1948–1988, od 10. 5. do 24. 8.

Prva obsežna razstava vodilne brazilske abstraktne umetnice Lygie Clark (1920–1988), ki je delovala Riu de Janeiru in Parizu. Na ogled je 300 del, ki so bila narejena od poznih štiridesetih let do njene smrti leta 1988. V svojih delih je spodbujala aktivno udeležbo gledalcev in od poznih šestdesetih skozi sedemdeseta leta ustvarila serijo nekonvencionalnih del, ki so nastala vzporedno z dolgotrajno psihoanalitično terapijo. Gre za predloge, kako umetnost uporabiti v terapevtske namene.

Robert Heinecken, od 15. 3. do 7. 9.

Prva retrospektivna razstava prelomnega dela ameriškega umetnika Roberta Heineckena (1931–2006), ki je leta 1964 ustanovil program za fotografijo na kalifornijski univerzi (UCLA) in bil tam profesor do leta 1991. Na ogled je 150 del, ki so odbrana iz celotne umetnikove kariere.

Njegovega dela so zunaj ustaljenega pojmovanja fotografije, zato je samega sebe označeval za »parafotografa«. Fotografski proces je razširil v litografijo, kolaž, v instalacije, delal slike in kipe, ki so temeljili na fotografiji. Uporabljal je obstoječe podobe iz masovnih medijev, se igral z originalom in kopijo. Njegovo raziskovanje ameriškega odnosa do spolov, seksualnosti in nasilja je bilo pogosto humorno in vedno provokativno.

Muzej Whitney, New York

Jeff Koons, od 27. 6. do 19. 10.

Jeff Koons velja za enega pomembnejših, vplivnejših, popularnih in tudi kontroverznih umetnikov povojnega časa. Med kariero je vzpostavil nove pristope do readymada, preizkušal meje med umetnostjo in masovno kulturo, rušil meje med umetnostjo in industrijsko izdelavo, predrugačil odnos med umetnikom in zvezdnikom ter umetnostjo in globalnim trgom. Kljub temu doslej še ni bilo njegove retrospektive v nobenem muzeju. Tokratna, prva, obsega 150 objektov od leta 1978 in rekonstruira njegova ikonična dela v kronološki pripovedi.

Serpentine, London

Marina Abramović, od 11. 6. do 25. 8.

Občinstvu se 67-letna umetnica tokrat predstavlja s performansom, ki ga je naslovila 512 ur. Abramovićeva, ki sicer živi v New Yorku, bo v galeriji do 25. avgusta šest dni v tednu po osem ur na dan. Vstop za obiskovalce je brezplačen, ob vstopu pa morajo dobesedno in metaforično odložiti svojo prtljago, torbe, jopiče, ure, telefone, fotoaparate.

Edini material na performansu je ona sama. Pionirka performansa uporablja svoje telo kot subjekt in objekt ter se podaja na robove fizičnih in mentalnih zmožnosti. To je njen prvi preformans po monumentalnem The Artist is Present v Momi leta 2010, ko so obiskovalci v tišini sedeli pred njo in ji nedoločeno količino časa zrli v oči. Performans je takrat potekal vsak dan v času odprtja muzeja in je trajal tri mesece.

Tate Modern, London

Henri Matisse, od 17. 4. do 7. 9.

Henri Matisse (1869–1954) je mojstrski risar, graver, kipar in slikar, znan predvsem po domiselni uporabi barv v slikarstvu in izvirni tehniki. Sprva so ga označevali za fauvista, kasneje pa je zaslovel kot predstavnik klasične smeri francoskega slikarstva.

Razstava je posvečena njegovemu zadnjemu obdobju, ko je začel postopek »rezanja v barvah« in je nastala serija izrezanih del. V njegovih poznih šestdesetih zaradi bolezni ni mogel slikati, zato je začel s škarjami rezati pobarvan papir in delati številne osnutke. Čez čas so postala ta izstrižena dela pomembnejša od slik: iznašel je nov medij kolaža. Na ogled je 120 del, narejenih med letoma 1936 in 1954, ki so bujna in pogosto velikih dimenzij, na njih pa je preprostost združena s sofisticirano kreativnostjo. Razstava bo najprej v Londonu, nato gre v newyorško Momo.

Malevič, od 16. 7. do 26. 10.

Kazimir Malevič (1878–1935) je ustanovitelj suprematizma, skrajne smeri abstraktne likovne umetnosti. Njegova prva retrospektiva po tridesetih letih je pripovedovana skozi zgodbo o revolucionarnih idejah in moči umetnosti. Združila je dela iz Rusije, ZDA in Evrope od zgodnjih slik do abstraktnih in suprematističnih mojstrovin. Obsega tako slike, kipe kot tudi zbirko risb in ponuja celosten vpogled v umetnikovo kariero.

Maleviča so prvi eksperimenti pripeljali do iznajdbe vizualnega jezika abstraktnih geometrijskih likov, med katerimi je ikonično delo Črni kvadrat, eno ključnih del modernizma, ki je bilo skrito skoraj pol stoletja po umetnikovi smrti. Malevičev suprematizem postavljajo ob Duchampovem readymadu za prelomno drugačen pristop k umetnosti, ki je spremenil pogled na umetnost dvajsetega stoletja. Tako gledalce kot tudi ustvarjalce oba navdihujeta še danes.

Guggenheim, Bilbao

Georges Braque, od 13. 6. do 21. 9.

Georges Braque (1882−1963) je francoski slikar, kipar in grafik, ki se je na začetku navezoval na fauviste in sodi med začetnike kubizma. Imel je ključno vlogo v dveh poglavjih umetnosti 20. stoletja: pri vzpostavitvi kubizma in invenciji kolaža, ki ga je izumil z eksperimenti s papirjem. Kasneje se je osredotočil na metodološko raziskovanje tihožitja in krajin.

Retrospektiva, ki je nastala ob 50. obletnici umetnikove smrti, obsega vsa obdobja njegove kariere od začetnih fauvističnih del – z mladimi fauvisti je razstavljal leta 1907 v Salon des Indépendants – do njegovih zadnjih serij, s posebnim poudarkom na času kubizma. Na razstavi je 250 del, med njimi mojstrovine, dokumentarno gradivo (o sodelovanju s Pablom Picassom) in njegovo vibriranje med umetnostjo in glasbo (izpostavljeno njegovo tesno prijateljstvo s skladateljem Erikom Satiejem).

Yoko Ono, od 14. 3. do 4. 9.

Razstava skoraj 200 del je razdeljena na tematske sekcije od instalacij, objektov, filmov, risb, fotografij, tekstov in dokumentacije o preteklih performansih ter daje vpogled v pionirski čas konceptualizma in performansa. Pri umetnici so ideje, bolj kot materiali, osrednja komponenta njenih del. Mnogo njih je poetičnih, absurdnih, utopičnih, a tudi praktičnih. Nekatere so privedene v objekte, druge ostajajo nerealizirane. Njeno delo odseva humor in socialno kritično držo. Dela imajo pogosto »Navodila«, oralna ali napisana, ki dajejo gledalcem aktivnejšo vlogo. Leta 1965 je natisnila knjigo Grapefruit, ki vsebuje večino teh »navodil«.

Razstavo so pripravili ob umetničini 80-letnici. Predstavljena so njena reprezentativna dela od šestdesetih let (skupaj z zgodnjimi performansi, deli na papirju in objekti) do danes, ko je nekaj del naredila posebej za razstavo.

Centre George Pompidou, Pariz

Martial Raysse, od 14. 5. do 22. 9.

Francoski umetnik (rojen 1936) je leta 1960 skupaj s prijatelji soustanovil gibanje novih realistov, ki ga je podpiral kritik Pierre Restany. Kljub temu je zavzel zelo osebno držo v umetnosti, ki jo je imenoval »higiena vizije«.

Združeval je stare, že obstoječe elemente in predmete ter jih pretvoril v nova dela. Posebno ljuba mu je bila tehnika asemblaža (dela, narejena v dvo- ali tridimenzionalni kompoziciji iz združitve najdenih predmetov). Potrošniški izdelki so leta 1959 postali njegov priljubljeni material. Sestavil jih je v škatle in stolpce iz pleksi stekla. Plaža in poletno brezdelje sta pogosti temi njegovih del, kot tudi žensko telo in njeni modni dodatki.

Na ogled je več kot dvesto del od slik, kipov, filmov do fotografij in risb. Razstava daje nov pogled na delo umetnika, ki je živel na margini obstoječih umetniških trendov in sledil svoji lastni poti vseh 50 let ustvarjanja.

Bernard Tschumi, od 30. 4. do 28. 7.

Arhitekt in teoretik Bernard Tschumi je predstavljen na prvi obsežnejši retrospektivi njegovih del s skoraj 350 risbami, osnutki, kolaži in modeli, od katerih mnogi še nikoli niso bili predstavljeni. Razstava ga osvetli kot arhitekta, teoretika in njegov vpliv na gradnjo. Osredotočena je na trideset projektov, ki so nastali v Evropi, ZDA, na Kitajskem in Bližnjem vzhodu. Med njimi je tudi pariški živalski park, ki so ga odprli 10. aprila 2014.

Man Ray, Picabia in revija Littérature (1922–1924), od 2. 7. do 8. 9.

Razstava osvetli ključni čas v zgodovini moderne umetnosti med koncem dadaizma in vzponom nadrealizma. Temelji na 26 ovitkih, ki jih je oblikoval Francis Picabia za revijo Littérature v zgodnjih dvajsetih letih.

Muzej Reina Sofía, Madrid

Richard Hamilton, od 27. 6. do 13. 10.

Celovit vpogled v delo umetnika Richarda Hamiltona (London, 1922–2011), ključne figure pop arta in enega najvplivnejših britanskih umetnikov 20. stoletja. Na ogled je 250 del, ki so bila narejena med letoma 1949 in 2011. Razstava je bila umetnikov zadnji projekt, pri katerem je sodeloval.

Umetnikovo kariero ilustrira skozi različne medije, žanre in teme od fotografije in risb do industrijskega dizajna, oglaševanja in digitalne manipulacije podob. Posebna pozornost je namenjena vplivu Marcela Duchampa, ki je bil umetnikova neprestana referenčna točka. Razstava je razdeljena na 14 sekcij, ki si kronološko sledijo, na njej pa je tudi njegovo najbolj razvpito delo, ovitek plošče skupine The Beatles, poznan kot Beli album.

Njegova dela so kritična refleksija – z določeno mero fascinacije – potrošniške družbe in podob sodobnih medijev, pripeljana do meja med popularno kulturo in kultom, naravnim in umetnim, figurativnim in abstraktnim.

Mumok, Dunaj

Josef Dabernig, od 6. 6. do 14. 9.

Prva celovita muzejska retrospektiva umetnika in režiserja Josefa Daberniga (r. 1956), za katerega je značilna naklonjenost do reda in minimalizma ter načrtovanih struktur. Postavitev na razstavi je oblikoval sam in v različne bloke postavil svoja dela v relaciji drugega z drugim. Na ogled so tudi njegova konceptualna tekstualna dela in filmi – med njimi Hypercrisis (2011), ki je bil na Beneškem filmskem festivalu nominiran za evropsko filmsko nagrado.

The Present of Modernism, od 4. 3. do 8. 2. 1915

V muzeju so se posvetili velikemu utopičnemu projektu modernizma, njegove relevantnosti danes in potenciala za prihodnje generacije. Razstava vključuje slike, kipe, risbe, fotografije, filme in arhitekturne modele. Začne se s klasičnim modernizmom, zgodnjo abstrakcijo in futurizmom, z deli Picassa in umetnikov Bauhausa. Te sopostavi z avantgardnimi gibanji šestdesetih let ter deli Daniela Burena in Michelangela Pistoletta, postminimalistov in sodobnimi deli umetnikov, kot so Isa Genzken, Christopher Wool in Simon Starling.

Flaka Haliti, od 6. 6. do 6. 10.

Flaka Haliti (r. 1982) je dobitnica lanske nagrade henkel. Njena dela odražajo analitičen pristop do družbe in medijev ter se nanašajo na njene lastne izkušnje kot osebe, ki se giblje med različnimi deželami in kulturami, saj živi med Prištino, Münchnom in Dunajem.

Muzej sodobne umetnosti, Zagreb

Vlasta Delimar, od 15. 5. do 24. 8.

Retrospektivni vpogled v 35 let ustvarjanja ene ključnih predstavnic performansa in radikalnega body arta od začetkov v sedemdesetih letih do danes. Izoblikovala se je v neoavantgardnem okolju Zagreba (Grupe šestorice autora, razstavišča Podroom ter galerije Prošireni mediji) v sodelovanju z že pokojnim hrvaškim konceptualistom Željkom Jermanom, njenim takratnim partnerjem.

Tradicionalno likovno izražanje je že zgodaj zamenjala za umetniške akcije, happeninge, performanse in neposreden stik z javnostjo zunaj galerijskih prostorov. Z Jermanom sta od leta 1978 obravnavala temo razmerij med moškim in žensko, v osemdesetih letih je v svoje delo vključila fotografijo in druge medije ter se izražala z instalacijami in performansi.

V ospredje je postavila položaj ženske kot družbenega in kreativnega bitja: od njene vloge umetnice do vloge matere, ljubice ali gospodinje. Kot umetnica je razkrivala tabuje in modele družbenega izkoriščanja, ki se nanašajo na žensko telo.