Tiskane izdaje
Človeštvo je na svetovni splet naložilo toliko videoposnetkov, da bi za ogled celotnega arhiva potrebovali šest milijonov let.
Za shranjevanje teh posnetkov danes potrebujemo velike računalniške »farme«, že čez nekaj desetletij pa jih bo morda mogoče shraniti v frnikolo biološkega pomnilnika, če bomo znali za shranjevanje uporabiti DNK.
Biotehnologija danes vse bolj spominja na računalništvo pred tridesetimi leti. Hiter razvoj tehnologije je pospešil in pocenil branje DNK.
Genetskega zapisa v računalniški obliki ni mogoče samo brati, ampak tudi popravljati ali pisati na novo – podobno kot vrstice računalniških programov. Biotehnologi in sintezni biologi zato postajajo nekakšni »hekerji«, ki namesto računalnikov ustvarjajo in preoblikujejo žive organizme.
Kakšne so lahko posledice njihovih odkritij? Za kanadskega medijskega teoretika Marshalla McLuhana smo ljudje podobni voznikom, ki z avtomobilom drvijo naprej, a med vožnjo ne gledamo skozi vetrobransko steklo, temveč smo zazrti v vzvratno ogledalo. Edina izjema so zanj umetniki in vizionarji, ki gledajo naprej in vidijo, kaj nas čaka.
Nagovori organizatorjev tradicionalnega festivala umetnosti, tehnologije in družbe Ars Electronica, ki se bo jutri začel v avstrijskem Linzu (trajal bo do nedelje), zelo spominjajo na poskus mcluhanovskega pogleda.
Festival ponuja prostor, v katerem lahko umetniki predstavijo svoje poglede na tehnološko sedanjost in prikažejo družbene vplive novih tehnologij. Glavni motiv lanskega dogodka je bil pogled na planet Zemljo, ki se je odprl prvim astronavtom. Letos bo pogovorni del namenjen spominu.
Spomin in pozaba
Spominu v digitalnem času ne manjka paradoksov. Digitalne tehnologije, na katere shranjujemo svoje zapise, podobe, zvoke in komunikacijo, so izjemno nezanesljive. Nihče ne more napovedati, kako dolgo bodo digitalni nosilci ohranili zapisane podatke in katera podjetja, ki danes ponujajo spletno hrambo, bodo čez nekaj let še poslovala.
Nič manjši izziv ne bo elektronska pozaba, saj elektronske naprave, tipala in omrežja spremljajo vsako našo zapisano misel ali gib. Uporabnike komunikacijskih tehnologij bo od otroštva zasledovala natančna digitalna sled, ki bo sestavljala njihove digitalne identitete – vključno z mladostnimi iskanji in neumnostmi, ki jih ne bo več izbrisala pozaba. Zato bo morda pravica do pozabe postala enako pomembna kot pravica do spomina.
Vprašanja spomina in pozabe se v Linzu ne bodo dotikali samo informatiki, filozofi in muzejski ohranjevalci digitalne zapuščine. Na simpoziju so prireditelji namenili veliko prostora tudi proučevalcem možganov in biotehnologom. Staranje prebivalstva napoveduje, da bodo številni spomini izginili zaradi dementnega odmiranja živčnih celic.
A uspešni poskusi shranjevanja digitalnih informacij v dednem materialu kažejo, da bomo morda znali ustvariti nove biološke nosilce spomina, ki bodo morda nadomestili izgubljene nevrone. Ali vsaj olajšali shranjevanje podatkov, ki preplavljajo »digitalno civilizacijo«.
Spomin ne bo edini motiv festivala, saj bodo po mestu prikazana tudi raznolika nagrajena dela: instalacije, koncerti, performansi in intervencije.
V kletki Belgijca Koena Vanmechelena bo čivkal »svetovljanski piščanec«, ki ga je umetnik ustvaril s križanjem primerkov s piščančjih farm po svetu. Predstavljeni bodo živahna virtualna in fizična skupnost Campo de Cebada, ki se uspešno samoupravlja v predelu Madrida, spletna skupnost za begunce in računalniški prikaz bližnjevzhodnega konflikta med Palestinci in Izraelci.
Močna japonska odprava potrjuje tradicionalno navdušenje nad humanoidnimi roboti, tehnološkimi igračami in igrami, v glasbenem delu bo mogoče med drugim poslušati nihajoči pevski zbor in srečati izumitelja »enoročnega« saksofona.
Med znanimi atrakcijami bo »dežna soba«, ki je lani povzročila dolge čakalne vrste v Londonu in jo je pozimi gostila ameriška MoMA (kamere sledijo sprehajalcu in usmerjajo umetni dež, da se obiskovalci ne zmočijo).
Posebno razstavo bo odprl letošnji gostujoči umetnik Hans Rudolf (H. R.) Giger, švicarski slikar in oblikovalec, ki je za serijo filmov Osmi potnik oblikoval kultno vesoljsko pošast. Z njo Giger ne raziskuje le človeškega odnosa do strahu in grozljivega, temveč razmišlja o zapletenem odnosu med človekom in strojem ter znova obudi motiv Frankensteina: stvora, ki smo ga sami ustvarili. In z grozo zavrgli nesrečni poskus.
