Zapuščina, ki je zrasla v Pilonovo galerijo

»Kot dedič Vena Pilona poklanjam mestu Ajdovščina kulturno dediščino svojega očeta­ v znamenje hvaležnosti za gostoljubje, ki mu ga je izkazal­ njegov ljubljeni rojstni kraj, in želim, da bi njegovo ime in njegovo delo živelo v spominu prihodnjih rodov,« je aprila 1971, pol leta po smrti očeta Vena, zapisal Dominique Pilon.

Prav iz te zapuščine se je leta 1973 rodila Pilonova galerija, tedaj še Galerija v Ajdovščini. Danes je stara štirideset let.

Ko so Danila Jejčiča, slikarja, grafika, likovnega pedagoga in prvega kustosa Pilonove galerije, pred dvema letoma in pol – torej ob 40-letnici donacije Pilonovega sina mestu Ajdovščini – spraševali, kako se spominja tega izjemnega dogodka, je odgovoril takole: »Šlo je za gesto, ki je tedaj v našem okolju predstavljala popolno novost. Občina, župan, Pilonovi sorodniki in še nekaj drugih posameznikov se je zavedalo izjemnega pomena tega dejanja in prav njihova naklonjenost ter podpora sta veliko prispevali k zamisli, da se na podlagi te donacije ustanovi galerija.«

Če bi dela iz Pilonove zapuščine, večino je hranila umetnikova sestra Milka – pristala v depoju, bi to pomenilo veliko izgubo ne le za Ajdovščino, marveč tudi za širši prostor. »Naše mesto bi bilo še danes brez galerije,« je bil prepričan Jejčič.

Iz pekarne je nastala galerija

Darilno pismo Dominiqua Pilona v Pilonovi galeriji seveda hranijo še danes. »Pismo je sprožilo vse. Ajdovščina, razen Lavričeve knjižnice, prej ni imela nobene res velike kulturne ustanove. Ustanova je leta 1973 najprej dobila ime Galerija v Ajdovščini, pozneje se je uveljavila oznaka Pilonova. Od prvotnega načrta se je najprej uresničila galerijska dejavnost. Prva razstava je bila prav Pilonova, torej je šlo za predstavitev zapuščine, sinove donacije z dodatkom slik iz zbirke Danila Lokarja. Na odprtju je bil slavnostni govornik predsednik SAZU in dober Pilonov prijatelj Josip Vidmar,« se spominja dr. Irene Mislej, dolgoletna direktorica Pilonove galerije.

Po njenih besedah je leta 1974 galerija dobila donacijo Pilonovega bratranca Iva Lenščaka, tudi v delu zapuščine Riharda Jakopiča so pridobili nekaj Pilonovih zgodnjih del. Osrednja skupina Pilonovih slik je bila še vedno last dr. Danila­ Lokarja, ajdovskega zdravnika in pisatelja, a s pomočjo tedanje Kulturne skupnosti Slovenije in vrste domačih podjetij so to zbirko odkupili v letih od 1982 do 1984.

Danes galerija hrani kar 852 Pilonovih del. Med njegovimi najbolj prepoznavnimi olji v zbirki najdete Očeta, Rusinjo, Furlanko, Elektrarno na Hublju, Ajdovščino, Walterja Bianchija in Ivana Čarga, med pariškimi motivi pa Manjo, V kavarni,­ Magritte, tja do portreta Lidije Wisiakove iz leta 1930.

»Ob slikarstvu je treba omeniti največjo zbirko grafik, vključno s skupino originalnih plošč, in risarski opus, ki šteje več kot 450 enot. Tu je še fotografski opus črno-belih fotografij in poznih diapozitivov. V originalni donaciji je bilo vključenega še marsikaj, od osebnih predmetov do zajetne korespondence, rokopisov njegovih prevodov slovenske poezije v francoščino, tipkopisa spominov in njihovega prevoda v francoščino ... In seveda vrsta knjig, ki jih je Pilon prinesel s seboj, ko se je vrnil v Ajdovščino,« je poudarila Mislejeva.

Prva monografska ustanova v Sloveniji

Ob tem ne gre spregledati strokovnih dosežkov galerije. Med njimi sogovornica izpostavlja Pilonovo retrospektivo, ki jo je postavila Moderna galerija leta 2002, pri projektu pa so sodelovali tudi Ajdovci. Istega leta je Pilonova galerija postala samostojni javni zavod.

»Moja prizadevanja so šla v smeri skrbi za Pilona in Pilonove zbirke. Bilo je kar nekaj razstav: Pilonova ilustracija, Mihelič-Pilon, Maleš-Pilon, Pilonove razstave v Parizu, Italiji in Avstriji. Ob tem sem razširila raziskovalno delo na njegove sodobnike, Lojzeta Spazzapana, Ivana Čarga, Zorana Mušiča ... S tem smo se utrdili kot regionalna galerija, ki opravlja javno državno službo na Primorskem, predvsem na Goriškem. Skrb za zamejske avtorje, kot so Franko Vecchiet, Marjan Kravos, Valentin Oman, Patrizia Devide, je sicer bila prisotna že prej, a sem jo razširila na izseljene umetnike, kar je bila 'moja' posebnost še pred delovanjem v Pilonovi galeriji. Tako smo, denimo, postavili razstavo Teda Kramolca (in pridobili pomembno donacijo!), Stanislava Rapotca, arhitekta Viktorja Sulčiča. Galeriji sem tudi posredovala njegovo zapuščino, ki sem jo dobila od njegovega sina iz Argentine,« je povedala Mislejeva.

Sicer pa je Pilonova galerija prav letos spomladi dobila pooblastilo za opravljanje državne javne službe muzejev in je najmanjša v skupini 36 občinskih muzejev v Sloveniji.

Direktorica je prepričana, da galerija ni le upravičila vseh pričakovanj pri opravljanju svojega poslanstva, ampak da se je z desetletji razvila v močno ustanovo na širšem območju Goriške in Primorske. Konec koncev je bila prva monografska ustanova na Slovenskem.