ZEK: Ob neokrogli obletnici 
resno o neresnih stvareh

Umetniški kolektiv Zek, ki je z igrivim pristopom že pred dobrim desetletjem prevetril slovensko oblikovalsko prizorišče, je svoji novi razstavi našel zatočišče v zaklonišču. V Parku slovenske reformacije so pred mesecem odprli retrospektivno razstavo ob jubileju svojega delovanja.

Zek Crew, nekakšni enfánt terríble slovenskega oblikovanja, ostajajo zvesti svojemu konceptu: ustvarjati naključne in konceptualne vizualne intervencije. Njihov moto »resno o neresnih stvareh« se zrcali v nadgradnji, razvijanju, presenečanju, banaliziranju in osveževanju naključnih abstraktnih idej v konkretne pomene. Zato je povsem v njihovem slogu naključna tudi jubilejna razstava – ob 11,8-letnici skupnega delovanja osmih kreativnih članov (pretežno iz smeri grafičnega oblikovanja). V tem smislu tudi retrospektiva ni mogla biti zgolj revija starih del, pač pa je nadgradnja dosedanjih grafičnih, oblikovalskih ali likovnih domislic.

Spust v nenavaden razstavni prostor, resnični underground-street-art milje, iz katerega zekovci kot grafitarji tudi izhajajo – uvedejo preprosti grafiti, nato sledi sprehod po konceptualni kontinuiteti kolektivnega ustvarjanja. Tako kot izbrani uzurpirani razstavni javni prostor lahko namiguje tudi na trenutno životarjenje na področju kulture in umetnosti, ki se pred neprilikami lahko skrije edinole še v bunker, kličejo po mnoštvu interpretacij tudi razstavljena dela. Vsako je plod intenzivnega brainstorminga in končnega soglasja vseh osmih članov, ki vsa ta leta ostajajo bodisi analogno ali pa digitalno povezani, predvsem prek spletnih socialnih mrež. Četudi gre za razvijanje naključnih idej, postavitev razstave nikakor ni naključna.

Ob vhodu na odprtju ponujene kremšnite še vedno stojijo pokončno in bodo dočakale tudi »zatvoritveno žurko«. Pa ne zaradi hladu, ki veje iz zaklonišča, pač pa zaradi svoje trdne – granitne strukture. (Hm. Kremšnite letijo v parlament.) Iz prve sobe vejeta neobremenjenost in igrivost konceptualnih rešitev. Obiskovalec si jih lahko ogleda sede, na nenavadnem stolu, ki brez njegove pomoči ne bo stal, kot namiguje tudi dvoumni podpis dela »Boš stou?«. Čeprav gre za samozadostno vizualno komunikacijo, dela vseeno spremljajo dovtipni podpisi, ki kot nekakšen dvojezični »punch line« razširjajo mnoštvo interpretacij stvaritve. Tako odpirač za buteljke, narejen iz jelenovega rogovja, pospremi napis »roganje/stag party/roževina, plutovina, kovina, malo vina«.

Od krokanja h krokarju

Druga soba se odmika od krokanja in s prikaznijo krokarja nad štorom za črnim tilom že zahteva bolj poglobljeno pozornost. »Kdo je tle kriv?« se vprašamo ob zviti puščici na zidu in pademo v dilemo pritisniti ali ne pritisniti na gumb z napisom »Pusti jih živeti«.

Še ena prepoznavna stvar zekovcev je poigravanje z uporabno vrednostjo odpadnih materialov, dodajanje novih pomenov stvarem, ki služijo določenemu namenu, oziroma rekontekstualiziranje znanih uporabnih reči v slogu DIY (Do It Yourself). Tako je strop šesta razstavna ploskev, na njem pa svetila, narejena iz izpraznjenih doz sprejev (artefakt, ki so ga Zek Crew pred leti naredili za Svetlobno gverilo).

Ena tipičnih nadgrajenih preteklih oblikovnih idej in hkrati ultimativna retrospekcija je ogledalo KEZ | ZEK, oblikovano v avtorski grafitarski tipografiji, ki je podstat njihovega kolektiva. Kot posvetilo razstavi v Kinu Šiška – Gužva na skretu v tretji razstavni sobi stoji Alen, možicelj iz fimo mase oziroma nagradni kipec v zasebni lasti zmagovalca, ki je v grafitarskih karikaturah na toaleti Kina Šiška prepoznal največ znanih osebnosti.

V naslednji sobi nas pozdravi Space­ Jesus – nekakšen stripovski junak z jastogovimi kleščami, dvema desnima rokama in tretjo na hrbtu, ki skozi intergalaktične širjave potuje na stolu in je v naravni velikosti (lično zapakiran) že pripravljen na zagon franšize, še preden je izšel v stripu. Vesoljski Jezus napoveduje religiozno vsebino zadnje sobe, opremljene s sakralnimi objekti iz povsem posvetnih materialov, kot je križ iz nerjavečega jekla in sugino vijakov ali grozljiv leseni Temni pastor, ki popotnika po zekovskem svetu pospremi do oltarja, obdanega z električnimi svečami, na katerem tisti višje posvečeni lahko primejo boga (za) ­jajca.

Nekatera dela Zek Crewa, raje kot da bi dajala odgovore, zbujajo vprašanja. Zato ob obisku zaklonišča ni odveč poprositi enega od zekovcev – na voljo bodo še na nedeljskem vsesplošnem zaključnem pikniku – za osebno vodstvo po razstavi. Četudi je vse ostalo jasno, vam fantje ogled lahko popestrijo vsaj z zanimivimi anekdotami, ki se jih je v 11,8 letih nabralo kar precej.