Tiskane izdaje
»Ženske ne premorejo genialnosti, inspiracije in imaginacije, ki bi omogočala z moškimi primerljivo raven ustvarjalnosti«, je zapisal Jean-Jacques Rousseau. Takšna miselnost je obvladovala velik del zgodovine umetnosti, pravzaprav se je ravnotežje vzpostavilo šele v zadnjih desetletjih, številni kazalci pa kažejo, da stanje še zdaleč ni idealno.
Rousseau namreč ni bil izjema. Kant, denimo, sicer ni odrekal ženskam domišljije in senzibilnosti, pač pa po njegovem mnenju niso sposobne celovite refleksije, kar jih usodno determinira in jim onemogoča realizirati ideje. Redke posameznice, ki se jim je uspelo prebiti, so bile po njegovem mnenju zgolj »moški, ujeti v ženskem telesu«, četudi že Plinij Starejši poroča o grških ženskih slikarkah in umetnicah, Giorgio Vasari je tem dodal še soliden izbor umetnic od starega Rima do renesanse.
Dela Sofonisbe Anguissole je občudoval Michelangelo, tabelne slike Susannah Hornebolt Albrecht Dürer, Angelico Kauffman Joshua Reynolds, o izjemni nadarjenosti Artemisie Gentileschi je odveč izgubljati besede, nenazadnje je tudi neugotovljivo število žensk pod moškimi psevdonimi odločilno soustvarjalo zlato dobo nizozemskega slikarstva v 17. stoletju.
Barok in 19. stoletje pomenita velik korak k uveljavitvi žensk, vendar je še globoko v 20. stoletju veljalo viktorijansko prepričanje, da je najprimernejše žensko »umetniško« orodje nit in šivanka, torej vezenje in morda še kratkočasno ukvarjanje z nepretencioznimi tehnikami in motivi. Ali z besedami Léona Lagrangea: »Ženske naj se ukvarjajo z oblikami umetnosti, ki so jim bile vedno bližje, pasteli, portreti, miniature, ali pa naj slikajo rože – sveže in mile – edine, ki lahko tekmujejo z milino žensk samih«.
Druga polovica preteklega stoletja velja po mnenju mnogih za dokončno afirmacijo žensk umetnic, vendar je takšna percepcija v marsičem zmotna in temelji predvsem na slavi ali razvpitosti dokaj redkih posameznic, medtem ko ostaja moški primat skoraj nedotaknjen.
Manj kot pet odstotkov umetnikov je ženskega spola
Na eni od nedavnih avkcij sodobnih likovnih oziroma vizualnih del v Londonu so ugotovili, da med sto najdražje prodanimi artefakti ni bilo niti ene ženske avtorice, nič bolje ni na področju javnih naročil, kjer ženske ne dosegajo niti deset odstotkov. V Nacionalni galeriji hranijo dela okoli 2300 umetnikov, med njimi je le enajst žensk, podobno je v galeriji Tate Modern, le slavna zbirka Saatchi nekoliko odstopa od povprečja, saj so skoraj tretjino del ustvarile ženske.
Nič drugače ni v newyorškem Metropolitanskem muzeju, v katerem je tovrstnih del manj kot pet odstotkov. Bi bilo morda po več kot dvajsetih letih treba ponoviti akcijo feministične aktivistične skupine Guerrilla Girls, ki so se leta 1989 predstavile s plakatom, na katerem je bila slavna Ingresova Velika odaliska predstavljena z glavo gorile, podobo pa je krasil napis: Ali morajo biti ženske gole, da lahko pridejo v Metropolitanski muzej? Manj kot pet odstotkov sodobnih umetnikov je ženskega spola, devetdeset odstotkov aktov pa je ženskih.
Tovrstna protestna akcija morda ne bi bila več učinkovita, se pa zdi, da so pozivi nekaterih, ki si ne želijo več »segregacije« umetnikov po spolu, nekoliko preuranjeni. Boj namreč še ni dobljen, četudi so nekatere posameznice, kot sta Frida Kahlo ali Louise Bourgeois, dosegle skoraj kultni status, spet druge, kot denimo Tracey Emin, Cindy Sherman ali Marina Abramović, pa so deležne velike medijske pozornosti, smo od resnične uravnoteženosti likovne oziroma vizualne scene še daleč.
Ti podatki so še toliko bolj nenavadni, ker so ženske daleč številnejše slušateljice na likovnih akademijah kot moški, na večini evropskih univerz predstavljajo dve tretjini bodočega umetniškega potenciala, medtem ko so v galerijskih predstavitvah v izraziti manjšini, le peščica pa je takšnih, ki dosežejo status vrhunskega umetnika, naj bo to v smislu kritiškega priznanja ali višine prodajnih cen.
V primerjavi s preteklimi obdobji se položaj sicer popravlja, vendar ni nič nenavadnega, da so razstavni projekti, ki poskušajo afirmirati žensko vizualno ustvarjalnost, še vedno stalnica in nič ne kaže, da se bo takšen trend ustavil.
Vendar vsi projekti niso pretirano uspešni ali imajo celo nasproten učinek. Veliko razstavo Elles v pariškem centru Pompidou pred štirimi leti je njena kuratorica Camille Morineau označila za prelomno, vendar se je na koncu vse zaključilo v smislu veliko hrupa za nič. Kritika je razstavo skoraj spregledala, prav tako obiskovalci, ena glavnih zamer pa je bila, da so bile umetnice, kot so Suzanne Valadon, Sonia Delaunay, Frida Kahlo, Dorothea Tanning, Joan Mitchell, Diane Arbus, Eileen Gray, Charlotte Perriand, Dora Maar, Mariko Mori, Pipilotti Rist, Annie Leibovitz in druge, predstavljene z manj kakovostnimi deli, kar je degradiralo njihov pomen, četudi je bil projekt pospremljen s številnimi teoretičnimi diskurzi in obširnim katalogom.
Samo gneča na akademijah?
Morda lahko položaj spremenijo množični mediji. Britanski BBC je pravkar začel predvajati dokumentarno serijo Zgodba o ženskah v zgodovini umetnosti, ki poskuša na novo osvetliti to poglavje. Neznank je namreč še veliko, relativno slabo je, denimo, analiziran delež žensk v tako imenovani zlati dobi nizozemskega slikarstva v 17. stoletju, saj so številne slikarke ostale anonimne, ker so se podpisovale zgolj s kraticami ali celo z moškimi psevdonimi, da bi si utrle pot na trg umetnin, v firenški galeriji Uffizi je menda v kletnih depojih shranjenih okoli tisoč petsto del slikark, ki jih že nekaj stoletij ni videl nihče razen redkih kustosov, podobno je v številnih drugih evropskih muzejih.
Vendar bodo predsodki vedno ostali. V slogu Rousseauja in Kanta namreč še danes razmišlja eden najbolj kontroverznih umetnostnih zgodovinarjev in kritikov Brian Sewell. Po njegovem v zgodovini umetnosti ni niti ene ženske, ki bi sodila v vrh likovne ustvarjalnosti.
»Samo moški so sposobni estetske veličine. Danes ženske delajo gnečo na umetniških akademijah, še preden dosežejo trideset let, pa za večino od njih ni več slišati. Izguba časa in energije, poleg tega zasedajo mesta, ki bi jih lahko veliko bolje izkoristili moški.«
