Živimo v stanovanjih 
za delavski razred

Trenutno sta v Ljubljani na ogled dve zanimivi arhitekturni razstavi. V galeriji Kresija je razstava slovenskih arhitekturnih del iz obdobja moderne, v Cankarjevem domu pa pregledna razstava Društva arhitektov Ljubljana, na kateri člani društva predstavljajo svoja dela iz različnih krajev Slovenije. Na prvi je videti veliko dobre arhitekture, take, ki jo je vsekakor vredno in treba zaščititi, čeprav javnost na splošno nima posebej pozitivnega odnosa do stavb iz tega obdobja. Včasih je tak odnos povezan s tem, da še ni tolikšne časovne razdalje, da bi ta poslopja označili za zgodovinska, zaradi česar se starejši arhitekturi pripisuje posebno vrednost.

Ker imamo nemalo dobre moderne arhitekture, je logično, da so sodobni arhitekti, ki izhajajo iz njene tradicije, naredili kar nekaj kakovostnih del. Žal je to bolj kot v realnosti, ko med pohajkovanjem po slovenskih mestih in vaseh le redko naletimo na dobro arhitekturo, videti na razstavi, ki omogoča zgoščen pogled na v glavnem najboljše projekte.

Do svojega prostora nikoli nismo imeli odnosa in ga še vedno nimamo, zaradi nebrzdanega pohlepa se je ta v zadnjih letih, ko je bilo gradbeništvo ena najbolj cvetočih in dobičkonosnih panog, ta še poslabšal. Dobro urejen prostor in kakovostna stavba imata tudi kulturno vrednost, česar smo se na državni ravni zavedli šele lani, ko se je v nacionalnem programu za kulturo prvič znašel stavek, da ima »prostor, v katerem živimo in ustvarjamo, za narodno in kulturno identiteto Slovenije enakovreden pomen kot slovenski jezik«. Za zdaj je to prepričanje zgolj deklarativno, kar je bolje kot nič, žal pa skorajda ni dvoma, da niti do tega načelnega zapisa ne bi prišlo, če kulturna ministrica ne bi bila družinsko povezana z arhitekturo in tako tudi njena poznavalka.

Zakaj takšno prostorsko opustošenje, slaba bivalna kultura in skromen arhitekturni fundus glede na druge evropske države, tudi sosednje, vključno s še ne evropsko Hrvaško, če primerjamo mesta? Začne se pri zgodovinskih razlogih, saj se v Slovenijo primerjalno nikoli niso stekali bogastvo, premožneži, imenitneži, industrija, pomembne ustanove, banke, zavarovalnice, skratka, vse, čemur pravimo materialni, intelektualni in kulturni kapital.

Tako je bilo na teh tleh zgrajenih zelo malo palač ali meščanskih stanovanj. So se pa z industrializacijo gradila delavska stanovanja, to so tista iz obdobja modernega gibanja, ki so še po današnjih merilih večinoma boljša in dosegajo višjo tržno vrednost od novejših in celo novogradenj. Neizogibno se nam torej pozna, da nimamo daljše tradicije stanovanjske kulture, ampak da smo se tudi iz predvojne tako malo naučili, je slovenski unikum. Nova slovenska gradnja je pretežno še vedno taka kot v socializmu, kot da je tradicija hitre in poceni gradnje stanovanj za ljudi, ki so drli iz vasi v mesta, za številni in zveličavni delavski razred, edina, ki jo imamo, in kakor da se še danes ni mogoče zgledovati po tujih tradicijah in sodobnih vzorih. Današnja stanovanja so še vedno projektirana za tovarniškega delavca od šestih do dveh.

Takšna stanovanja oziroma stavbe projektirajo arhitekti, toda preveč poenostavljeno bi bilo krivdo pripisati njim. V množici arhitektov, ki jih vsako leto izšolamo, jih zna dovolj delati dobro arhitekturo. Ampak ta ni odvisna samo od njih, temveč tudi od bolj ali manj prosvetljenih ter bolj ali manj pohlepnih investitorjev, zakonodaje ter prostorskih načrtov. V tej verigi so arhitekti praviloma najboljši, že zato, ker se v vseh ustvarjalnih in narcističnih poklicih, torej tudi v arhitekturnem, avtor hoče izkazati pred javnostjo, kolegi in celo pred samim sabo.

Toda arhitekti, ki jim gre zdaj enako za nohte kot gradbincem, so bili pred krizo slednjim pogosto prepuščeni na milost in nemilost, kajti gradbena in gradbeno-inženirska podjetja so bila največkrat tudi investitorji in naročniki projektov, ki so hoteli z vsakim objektom predvsem čim več zaslužiti. Zato so prikrojevali arhitekturne projekte, za povrh pa krojili še gradbeno zakonodajo.

Arhitekti so sokrivi, ker so to dovoljevali – toda če ne bi, ne bi imeli dela. Tako je sodobna arhitektura predvsem rezultat pogoltnosti, pa tudi prostorsko-urbanističnih načrtov, kjer arhitekturna stroka prav tako popušča v primežu političnih in zaslužkarskih interesov. Zakonodaja in prostorski akti so že pregovorno dvolični, saj po eni strani onemogočajo kakovostno arhitekturno inventivnost, po drugi pa dovoljujejo najbolj grobe kršitve in zmazke, ki bodo grenili življenje še generacijam za nami.