Tiskane izdaje
Tragična epizoda iz biografije Vincenta van Gogha (1853-1890) je znova aktualna.
Ena najpretresljivejših, ko si je slikar 23. decembra leta 1888 odrezal del levega ušesa, nakar naj bi ga zavil v časopisni papir in ga, rekoč, naj skrbno pazi nanj, v bordelu ob Rue du Bout d'Aeles v Arlesu - bil je njegov reden gost - izročil prostitutki z imenom Rachel.
Raziskovalec njegovega opusa Martin Bailey, avtor nove knjige The Sunflowers are Mine: The Story of Van Gogh's Masterpiece (Sončnice so moje: Zgodba Van Goghove mojstrovine), je sedaj v mesečniku The Art Newspaper objavil novosti iz doslej neznanega članka, v katerem je to tragično epizodo tri dni zatem, ko se je zgodila, objavil Le Petit Journal. Časopis, ki je izhajal v kar okoli 600 kilometrov oddaljenem Parizu.
Doslej je bil raziskovalcem znan le kratek članek iz lokalnega arleškega Le Forum Républicain, v katerem je prav tako izšel nekaj dni po dogodku.
Avtodestruktivna poteza slikarja, ki ga je ob življenjskih travmah že načela bolezen, sicer sodi v čas, ko je v Rumeni hiši, kjer je živel in ustvarjal, gostil kolega Paula Gauguina.
A je postal njun odnos kmalu izjemno napet. Ko se je Van Gogh 23. decembra 1888 vrnil domov, naj bi ga prav Gauguin, s katerim sta se tudi tistega dne ostro sprla, našel okrvavljenega in nezavestnega. Sledila je hospitalizacija slikarja, Gauguin pa se je vrnil v Pariz.
Vzemi ga, koristno bo!
Novoodkriti članek je postregel z novimi podrobnostmi. V njem piše, da je slikar, ko se je ranil, uporabil britev in zatem obiskal javno hišo, kjer je odrezano uho izročil osebi, ki mu je odprla vrata. Ob tem ji je rekel: »Vzemi ga, koristno bo!« Nakar je odšel.
Martin Bailey te besede razume kot odraz dejstva, da so slikarja tiste noči že mučile akutne duševne težave in da si dela ušesa ni odrezal le v trenutku norosti.
Pomemben je tudi doslej neznani medijski domet dogodka. To, da so lokalno novico povzeli v prestolnici, in to v časopisu, ki je izhajal na le štirih straneh. Tako so novico lahko prebirali tudi slikarjevi pariški prijatelji in znanci ter o njej razpravljali v lokalih, ki jih je obiskoval sam Van Gogh.
Ko se je slikar po dveh tednih okrevanja vrnil v Rumeno hišo, je bila Gauguinova soba prazna. V njej sta bili le postelja in Van Goghove Sončnice, obešene na zid.
Gauguinu so bile nedvomno ljube, saj je slikarja kmalu prosil, če mu naslika kopijo. Van Gogh mu je sicer čestital glede odločitve prav za Sončnice, a dodal: »Sončnice so moje.« Gotovo prav odtod naslov nove Baileyjeve knjige, ki je med raziskovanjem odkril še eno novost, nanaša pa ravno na eno izmed slikarjevih Sončnic iz leta 1888.
Objavil jo je britanski BBC, gre pa za danes izgubljene Sončnice, ki jih je leta 1920 kupil japonski zbiralec, a so tragično zgorele leta 1945, med bombardiranjem Osake med drugo svetovno vojno. Bailey je v arhivu muzeja Mušakoji Saneacu naletel na fotografijo te slike, ki kaže, da je slikar kot njen integralni del ustvaril tudi okvir v živem odtenku oranžne, komplementarne modri barvi ozadja tega tihožitja.
To je bilo za tisti čas nekonvencionalno in napredno.
Nizozemci pa, kot znano, oranžno barvo še posebno cenijo.
