Tiskane izdaje
V dunajskem muzeju Albertina so zbrali 160 umetniških del iz 60 zbirk iz različnih držav ter pokazali umetnine prvega in najkrajšega avantgardnega slikarskega gibanja 20. stoletja – fovizma. Razstava Matisse in fovisti bo na ogled do 12. januarja.
Oktobra 1905 so v pariškem Grand Palaisu na likovnem jesenskem salonu napovedali šokantno in škandalozno razstavo. Francoski predsednik je odpovedal prihod na odprtje, vendar je bilo med številnimi obiskovalci kljub temu veliko umetnostnih kritikov.
Med prvimi obiskovalci, ki so si ogledali razstavo, je bil takrat ugledni kritik Louis Vauxcelles. V VII. dvorani ga je pričakala eksplozija barv: Ženska s klobukom, Odprto okno, Strehe Collioura in druge slike Henrija Matissa, Sušenje jader Andréja Deraina ter krajine Mauricea de Vlamincka, Henrija Manguina, Alberta Marqueta, Charlesa Camoina in Jeana Puyja z motivi iz francoskega sredozemskega primorja in notranjosti Francije.
Obiskovalci niso mogli verjeti svojim očem. Znašli so se pred navalom barv, čistih in jasnih, naključno izbranih, ki so izrinjale ali popolnoma nadomeščale realne, lokalne barve naslikanih motivov, te je bilo komaj še mogoče prepoznati. Kontrasti in harmonije so modulirali svetlobo in prostor, nekateri deli platen pa so ostali neposlikani.
Slikarji v VII. dvorani so zavračali modelacijo in lokalne tone, poleg tega se niso zmenili za iluzijo prostora v smislu optične perspektive. Tako so dosegli učinek dekorativne ploskve, kakršen je značilen, denimo, za mozaike in vitraje. Razstavljene slike so bile očiten anarhistični napad na tradicijo, dotedanje umetniške norme in akademsko popolnost.
Ko je Vauxcelles zagledal omenjena dela, med katerimi je bil tudi neki firenški doprsni kip, je vzkliknil: »Glej, Donatello med zvermi!« in to besedo (zveri – fr. fauves) uporabil v svojem besedilu o razstavi v pariškem časopisu Gil Blas. Ta beseda in poznejši izraz »fovizem« (fr. fauvisme) sta povezala slikarje, ki sploh niso razmišljali, da bi delovali in nastopali kot enotna skupina. Fovizem je bil metaforični skupni označevalec za novo energijo, ki je spet presenetila občinstvo, potem ko se je to komaj navadilo na impresioniste in jih sprejelo.
Trgovci z umetninami so v svežini fovistov opazili velik potencial in prepričali te slikarje (kmalu so se jim pridružili še Georges Braque, Raoul Dufy, Othon Friesz in Kees van Dongen), da so začeli razstavljati zunaj Francije v drugih umetnostnih središčih. »Divje zveri« so osvojile salone bogatašev, njihova dela so kupovali zbiratelji iz številnih prestolnic v Evropi in ZDA.
Dinamit iz tube
Fovizem je trajal manj kot tri leta, do približno leta 1908, zato je bil morda prekratek, da bi ga tedaj opazili na Dunaju. V prestolnici Avstro-Ogrske je kljub zmagoslavju dunajske secesije še vedno prevladoval konservativen okus. Šele nekaj let pozneje, leta 1913 in 1914, so predstavili foviste, vendar njihova poznejša dela, ki niso nastala v obdobju fovizma. Zato so slike fovistov prispele na Dunaj šele pred nekaj leti, ko se je liechtensteinska fundacija Batliner odločila za dlje časa posoditi Albertini svoja številna (odlična) dela.
Albertini, v kateri so pred prihodom zbirke Batliner hranili nekaj Matissovih lesorezov in litografij iz obdobja fovizma, je zdaj uspelo pridobiti pomembna dela fovistov iz mnogih francoskih in drugih evropskih pa tudi ameriških zbirk – od Beograda in Moskve do Milwaukeeja.
Javnosti so v sedmih delih predstavili fenomen fovizma in okolje, v katerem je gibanje nastalo. Na foviste so namreč močno vplivali Van Goghovo pastozno nanašanje barve s čopičem, Cézannovo puščanje neposlikanih površin na platnu, Gauguinovo izogibanje učinkom svetlobe in sence ter plastični modelaciji, zanimale so jih tudi znanstvene teorije Paula Signaca o barvi. Ne nazadnje je nanje očitno vplivala tudi takrat nova estetika kiparstva Afrike in Oceanije.
Na začetku razstave si lahko ogledamo dela iz obdobja pred fovizmom, to je med letoma 1900 in 1905. Prva leta 20. stoletja so Matisse, Marquet in Manguin iskali svoj prostor znotraj avantgarde.
Drugi del razstave prikazuje prelomna dela Matissa in Deraina. Oba najpomembnejša predstavnika fovizma sta poleti leta 1905 slikala v južnofrancoskem mestecu Collioure. Matissovo Odprto okno s pariškega jesenskega salona 1905 je zdaj na ogled v Albertini poleg krajin, naslikanih v Colliouru, in portretov obeh slikarjev, ki sta jih ustvarila tako, da sta naslikala drug drugega.
Maurice de Vlaminck je takrat slikal krajine okoli manjšega mesta Chatou na severu Francije. Poleg njegovih del so v Albertini razstavljene slike Dufyja, Friesza in Braquea, ki so se pridružili fovistom nekaj mesecev po pariškem jesenskem salonu leta 1905.
Svoboda izraza
Poleg oljnih slik so na ogled akvareli in risbe, ki prikazujejo, kaj so takšna dela pomenila fovistom, in razkrivajo svobodo njihovega izraza, ki so ga prenašali tudi na platna. Del razstave je posvečen vplivu afriškega kiparstva na foviste. Matisse, Derain in Vlaminck so prvi zbirali umetniška dela neevropskih kultur, zanimala jih je zlasti afriška umetnost. V Albertini so razstavljene nekatere dragocene umetnine iz zapuščine teh treh fovistov.
Na razstavi si je mogoče ogledati tudi kipe, izdelane iz brona. To so dela, ki jih je Matisse ustvaril med letoma 1901 in 1909, ter prikazujejo, kako se je umetnik oddaljeval od tradicionalnega kiparstva in impresionizma.
Nazadnje nam razstava Matisse in fovisti predstavi dela Georgesa Rouaulta in Keesa van Dongena. Njuna dela so nekaj let pred letom 1905 napovedala fovizem, vplivala nanj ter ga nekako usmerjala.
Fovizem je trajal samo tri leta do leta 1908, ko se je začel uveljavljati kubizem (mimogrede, tudi kubizem je poimenoval Vauxcelles). Henri Matisse, ki ni hotel delovati programsko ter teoretsko utemeljiti in formalno predstavljati fovizma, mu je najdlje ostal zvest; s to harmonično umetnostjo se je ukvarjal do konca življenja. Derain se je postopoma oddaljil od Matissa in približal kubizmu, prav tako Dufy in zlasti Braque.
Manguin in Marquet sta se posvetila postimpresionističnemu slikarstvu, de Vlaminck je svoje čudovite barve spremenil tako, da je uvedel mračnejše tone, van Dongen je postal uspešen družbeni portretist, Rouault pa se je spet začel zanimati za religiozne teme.
