Raztrgan zvok krvavega bluesa

Za velike koncerte ni treba veliko občinstva, niti velik oder, dovolj je velik umetnik, zadovoljujoče tehnikalije in razpoloženo občinstvo.

Nekaj takega je bil sredin koncert na letnem odru Gala hale na Metelkovi v Ljubljani, ki ga je dobesedno zasedel, saj je sedel, James Blood Ulmer, kitarist prav posebne vrste, kot bi zapisala pesnica.

Dobro razpoložen mojster kitare, ki brez zadržkov nastopi tako na velikih kot mini odrih je ponudil sproščen nastop in lastno, unikatno, vizijo bluesa. Ob obširni uporabi dobrega starega wah wah učinka je James Blood Ulmer evolviral blues, to preprosto glasbeno obliko, v nekaj čemur bi lahko rekli James Blood Ulmer music, v nekaj tako unikatnega, kot je svojčas naredil talentiran mladenič iz Seattla Jimi Hendrix, ki je blues spremenil v Jimi Hendrix music. Ulmer nam je ponudil precejšno paleto osebnih pogledov tako na definicijo kot na redefinicijo bluesa, kar ga je občasno potegnilo tako v kot britvica oster funk, pa v blues na povsem jazzovski način, ponudi pa je kar nekaj sprijenih swingov in občasno tudi dobesedno zabluzil v popolnoma free blues.

Prav posebno glasbeno izkušnjo nam je ponudil, ko je odložil svojo hecno kitaro s kratkih vratom in vzel v roke flavto ter skupaj z bobnarjem Grantom Calvinom Westonom odigral tisto osnovo blues formo, ki je pred stoletji s črnimi sužnji iz zahodne Afrike prišla na jug ZDA, torej bluesa, ki se je izvajal na preprosto piščal in na boben. In ta proto blues sta počasi razvijala in ga pripeljala do povsem progresivne različice in nazaj.
Sicer pa je zvok zaokoržal še tretji član zasedbe basist Mark Peterson, ki je imel kar nekajkrat priložnost demonstrirati svoje znanje. Bobnar pa k sreči le eno.

James Blood Ulmer je večinoma preigraval svoje bluese, vendar pa nam je med drugim ponudil tudi svojo vizijo blues zimzelenčka Little Red Rooster.

Pesmi je James Blood Ulmer običajno povsem »normalno« začel igrati v neki glasbeni formi, da bi jih do konca skladbe vsaj nekajkrat povsem raztrgal in jih na koncu običajno brez večjih težav sestavil nazaj. Tak primer je skoraj desetminutna avantgarna na trenutke lirična blues balada Maya s sentimentalnim in hkrati rudimentarnim ljubezenskim besedilom, zapeta z njegovim momljajočim hrapavo otožnim glasom.
Sproščen na trenutke celo zelo plesen glasbeni večer, ki se je zaključil s pristno komunikacijo med izvajalci in občinstvom, ko so glasbeniki z odra začeli še prodajati svoje cedeje.