Recenzija romana Orlanda Uršiča Tadejev dež

Roman Orlanda Uršiča že na začetku ne obeta morebitnih presenečenj: bralcu je postrežen fante Tadej, potujoč v znani kraj, v kraj svoje mladosti, na pogreb svojega očeta. In potem se prav počasi in obupno ocvetličeno s slogom, za katerega bi se lahko zdelo, da je nastal tam nekje med Kosmačem in Bevkom, razgrne štorija o fantovih letih odraščanja, hudo zaresna in preprosta, z rezoniranji, ki seveda pritičejo taki fantovski pameti, a iz obljube s platnic, da utegnemo verjetno brati razvojni roman, ni pravzaprav nič, zadeve se sicer zapletejo, a dviga/preloma/zdrsa pač ni, zgodba lenobno teče naprej in trosi vsakršne naivnosti, in bralec lahko že precej kmalu ugotovi, da nikakor ni zastavljena ironično, ampak žal povsem zares. Tu se pričnejo težave. Ko namreč domnevaš, da je tisto o razvojnem romanu ponujeno »bolj za hec«, pomisliš, da bo zadeva odlična in razburljiva kako drugače, konec koncev je to naslov iz programa založbe, ki je v zadnjih desetletjih znala postreči z marsičim, kar je šlo literarnim sladokuscem in drugi bralski publiki več kot v slast. Od »settinga« in časa, kamor je zgodba postavljena - železarsko mesto in čas, ki ga je še obvladovala podoba maršala v beli uniformi, bi lahko pričakoval prefinjeno detektiranje zaukazane »splošne« norosti, lovljenje odtenkov, ki bi oziroma so jedkali javno ujčkano in skrbno negovano podobo svetle prihodnosti, morda celo kak grotesken proletarski zavoj, a žal nič od tega, preteklost, kolikor je je v Tadejevem dežju, je popisana enostransko, brez ambicij iztuhtati ali iz pozabe obuditi in literarno obdelati kak intriganten drobec, brez iskric, ki bi jih ponudilo z nostalgijo obremenjeno gradivo, vse teče zelo predvidljivo, in ko se zgodi kaj, kar ne sodi v pričakovani okvir, to lenobno tekoče zgodbe niti ne zmoti, učinkuje pač le kot drobna turbulenca na sicer tankersko zastavljeni pripovedovalni osi. Tadejev dež po tej plati deluje kot benigno spominsko pisanje, ki se za vse nefaktografsko ne zmeni in hoče le čim bolj prepričljivo odkotaliti zgodbo do konca, kakršen koli že bo ali mora biti. In potem ni nič presenetljivega, da je na primer lik glavnega junaka precej neprepričljiv s svojo drugačnostjo oziroma vsaj poskusi neukročenosti in lucidnosti. Kaj ni tak vsak odraščajoči? Tudi trik z oljem, strah pred oljem, ki Tadeju podeljuje avro nekakšnega potencialnega uporništva zoper zapovedani »red stvari«, zgodbi ne pomaga kaj prida, čeprav je verjeten, učinkuje zasilno in je tudi tako pred sklepom štorije razložen. Umor, ki ga zagreši Tadej, ima elemente, ki bi zadostovali za zgodbo zase, a ta plat gradiva tudi ni izkoriščena, umor obvisi v zgodbi kot nekaj povsem nemotiviranega, razen če z motivacijo razumemo naivno intonirano dejstvo, da se nekomu nekoč pač lahko 'utrga', še posebno, če se vsaj malce razlikuje od večine drugih, ki naseljujejo njegov svet. K razvojnosti romana to ne prispeva nič. Šah, za katerega se zdi, da bo zgodbo pognal iz tirnic dremavosti, v romanu tako rekoč sameva, nobenega učinka od njega, nikakršnega presenečenja ali obrata mu ne priskrbi, zgolj nekaj (neuresničenih) obetov, podobno je z manjšimi potencialnimi odvodi od običajnosti, kot jih ponujajo liki zgledne, piflarske sošolke, ne-proletarskega sošolca ali sošolca, ki ga z družino odnese v tujino. Vse, kar se v Tadejevem dežju zgodi, se zgodi tako rekoč ležerno ali po nesreči, nič pa ne more zmotiti vkalupljene zgodbe, zmerno napredujoče proti svojemu nespektakularnemu koncu. Da se vse to izpisuje kar se da nedramatično in krotko, je le še dodaten minus. Ali pa plus - seveda za tiste bralce, ki slogovno inovativnost puščajo vnemar. Knjiga, ki ne zmore z ničimer presenetiti.

Cankarjeva založba, Ljubljana 2008, 206 str., 19,95 evrov.

Iz sredine tiskane izdaje Dela