Recenzija zbirke Prasec pa tak avtorice Lucije Štepančič

Lucija Stepančič

Prasec pa tak

Študentska založba (Knjižna zbirka Beletrina), Ljubljana 2008, 236 str., 25 evrov.

Zdi se, da so v ospredju proze, ki jo ponuja zbirka petih daljših zgodb Lucije Stepančič Prasec pa tak, sfižene ljubezenske zgodbe ljudi brez iluzij. Knjiga pri tem ne skriva, da poskuša na nepredvidljivo vrtajoč, skoraj pobalinski način rentgenizirati zdajšnjost. Nekakšni virkovski moški-nad-prepadom, liki obeh spolov sicer, ki rijejo po svojem blatu, se cepetaje zaletavajo sem in tja in nimajo ravno epohalnih načrtov, kvečjemu upajo urediti zavoženost svojih razmerij in kolikor toliko smiselno usmeriti svoja običajna tavanja in hrepenenja. No, to se trudijo vsaj toliko, kolikor jim pač dopušča neodločnost, z nekakšno temeljno neuresničenostjo pridobljena pasivnost. Seveda jih take dela vse od prej. Preteklost je v Prascu nenavadna: je hkrati vir vsega, kar je narobe, a tudi nekaj precej neoprijemljivega, pač nekaj, kar sploh ni tako pomembno kot celota, uporabno je le raztreščeno, kaos, tako primeren za iskanje pravih izgovorov - za nemoč, histerijo ali kako posebno zabeljeno drastičnost. Preteklost ni cela, nič drugega ni, kot kup ostrih črepinj. Pripovedovalec iz zgodbe Nekoga takole srečati ve povedati: »Marjano sem poslušal še vso pot nazaj, ta ti pa tudi sedi na spominčkih kot na kakšnem zakladu, ene same traparije ne sme pozabiti, ker če jo pozabi, bo pozabljena za vedno. Bo kar izginila. In potem bo tudi njene duše pol manj. Tako bi se potem lahko v neskončnost prepolavljala, izginevala, umirala, kot kakšen radioaktiven element. Samo to je tisto, da nima nikogar, ki bi se spominjal skupaj z njo.«

Morda si vse v Prascih popisane zgube domišljajo, da so sposobne iz svojega trajnega krča iztržiti še čisto malo več - če upoštevamo, da so od petih zgodb tri obsojene na pogled in besedo ženske, bi si nič hudega sluteči bralec lahko mislil, kako poskušajo protagonisti dokazati, da je kategorija praščevstva sicer univerzalna, a vseeno za nekaj odtenkov primernejša za moške. Pač, praščevstvo prascev, logično, a da bi v zbirki poskušali videti na delu impulze še nedefinirane nove oblike ženskih študij, to bi bila verjetno preveč preprosta in zato napačna ugotovitev. Pravzaprav najrazličnejši Edoti, Magde, Lidije in drugi niti niso pravi glavni liki Prasca, na najodličnejšem odru - in publiki v neizmerno zabavo - je nekdo drug, slog namreč, predrzno, nonšalantno zasukane besede, jedkajoče navidez lepo podobo zdajšnjosti, ki jo naseljujejo prej omenjeni »škisi«. Te besede prostodušno izzivajo ne le tragikomičnost, ki jo omenja besedilo na zavihu knjige, ampak tudi temni cinizem, ki poskuša vse upovedano zaplesti v skupek norosti, ob katerem bi bralec moral nujno ugotoviti le, da je čisto vse, kar zadeva generalno stanje partnerskih odnosov zdajšnjosti in tukajšnjosti, v popolnoma propadlem stanju. Po tej plati je avtoričina proza nenavadno blizu svetovom, ki so jih risali Vinko Möderndorfer, Igor Zabel, Franjo Frančič in Sebastijan Pregelj, če namignem le na tista imena, ki mi pridejo najprej na misel. A vendar je to pisava z drugačno poanto, z drugačnimi toni in drugačnimi bolečinami, komedijo človeškega tkiva izpisuje na suvereno zabaven način. Samoponižani in samorazžaljeni v Prascih se znajo znebiti vsakršnih zabavnih: »Zateženost zahteva celega človeka. Kar se tiče Edota: sva samo zato še skupaj, ker sva pozabila nehati. Da skupaj zapravljava cajt ...« Ali pa: »Saj tole, kar se grem, v resnici ni normalno, kot da sama ne vem, pa tudi izgledov ne ponuja. Nobenih razlogov nimam za pričakovanje, da se mi bo do konca življenja sploh še kaj zgodilo ...« Ali pa, morda že malce bridgetjonesovsko: »Reva se mora odločiti, ali bi bila raje srečna ali pa raje namišljeno nezmotljiva, in to jo čisto presega, kar odločiti se. Še videti noče dileme, se že raje futra s svojo trapasto histerijo ...« Saj res, tisto, kar svetli iz tokratne proze Lucije Stepančič, je malce otožna, a nabrita zbadljivost, nekaj takega kot Raymond-Carver-sreča-Helen-Fielding. Zbirko Prasec pa tak je težko brati tiho. Izziva neustavljiv krohot. Priporočam.