Tiskane izdaje
Gospa pisateljica
režija Slavko Hren
RTV Slovenija, 2009
Dejstvo je, da njen opus šteje prek trideset zajetnih romanov (da je bila tudi prevajalka iz nemščine, v filmu sploh ni omenjeno), a ga v živi zavesti o slovenski literaturi tako rekoč ni. Kakor ga tudi ni v novejših literarnozgodovinskih pregledih proze 20. stoletja (zdi se, da je najtemeljitejši zapis o njeni literaturi nastal pred dobrimi štiridesetimi leti pod peresom Helge Glušič). Mimi Malenšek je torej kot pisateljica precej mrtva, njen dokumentarni portret - in to je njegova največja vrednost - pa pokaže, da je ne le živa, ampak tudi močno živahna gospa, ki še vse dobro pomni in vse dobro ve.
Filmski spomin bi si »zaslužila« že zaradi svojega dolgega življenja, ki se odlikuje z enkratnim prepletom zasebnega in javnega, z zadržano, a pokončno navzočnostjo v deželi, ki ji je takoj po vojni vzela moža, ona pa ji je dajala romane o kmetstvu, delavstvu in meščanstvu. Njena zasebnost je povezana s pisateljevanjem, ki je bilo tudi ali predvsem preživetvena strategija (do natančnega uvida glede tega se v filmu nismo dokopali), kar pojasnjuje njeno distanco ali nezainteresiranost do velikih pisateljskih tem in zdrah, ki so napolnjevale desetletja po vojni. Njena družbena dejavnost je bila omejena na praktično delo: ko je »čisto po naključju« vstopila v pisateljsko društvo, je postala (najbrž kot nekdanja poslovodeča v podjetju svojega moža) zadolžena za gospodarske zadeve, pri Vesna filmu, kjer je bila zaposlena kratek čas, pa je bila celo »samostojna referentka za proizvodnjo kratkometražnih filmov«. Bila je lepa, postavna in, kot kaže, razsodna gospa. Vse to je še danes, ko se po Prulah pri devetdesetih sprehaja s svojim psičkom; takšna je njena končna anamneza o sami sebi.
Da je v takšni biografiji tudi določen feministični naboj, sta nas opozarjali Meta Kušar in Alenka Puhar. V drugem delu, ko se znebimo informiranja o sorodstvenih povezavah in njeni lokalni reputaciji, nas začne biografija portretiranke navsezadnje zanimati. Slavko Hren, ki se je že zdavnaj zverziral v nevsiljivem portretnem intervjuvanju, je veliko količino gradiva pač strukturiral tako, da je predstavil obseg te zanimive biografije na reportažni način. Vse tisto, kar je v njej navzoče zgolj potencialno, pa pride morda na vrsto ob stoletnici te po nepotrebnem zakrite gospe.
Iz torkove tiskane izdaje Dela
