Risba na Slovenskem II.: 1940-2009

Najprej poizkus odgovora na najbolj očitno vprašanje: prvi del razstave bi v Narodni galeriji že moral biti, ampak ga še ni, pa še bo. Nekoč.

Tako nam za zdaj ostane drugi del, ki ga je pripravil Aleksander Bassin in na katerem je predstavljenih 138 avtorjev (minus eden). V katalogu, v glavnem pa tudi na razstavi, so razvrščeni po rojstnih letnicah; prvi je Nikolaj Pirnat (1903) in zadnja je Neja Tomšič (1982). Takšna razporeditev v katalogu deluje odlično (še zlasti, ker v njem zlahka najdemo tudi abecedni seznam avtorjev), na razstavi pa slabše, predvsem ker so nekateri starejši umetniki predstavljeni z novejšimi deli in nekateri mlajši z zgodnejšimi: resnični razvoj slovenske risbe v zadnjih sedemdesetih letih si je zato treba rekonstruirati v domišljiji. Nekaj ključnih ustvarjalcev tudi manjka, ker pa vem, da vsaj nekateri (plus eden) na razstavi niso hoteli sodelovati, se v to problematiko raje ne bom spuščal.

Nekaj drugih problemov pa je seveda treba omeniti, najprej najbolj očitnega - kaj risba je in kaj več ni. Na razstavi je kar nekaj del, ki bi jih na vsaki drugi našli pod označbo »mešane tehnike na papirju« ali na kakšnem drugem nosilcu. Nosilci seveda niso problem, »mešane tehnike« pa so, in še večji je končni likovni učinek, pri čemer je značilno, da najstarejši in najmlajši od predstavljenih umetnikov meja praviloma ne prebijajo, vedno znova pa jih prebijajo predstavniki srednjih generacij. Med njimi je skrajen primer Ignac Meden z deli, ki temeljijo na učinku malih, z akrilnimi barvami docela nevtralno prekritih barvnih ploskev (označba »polj« bi bila glede na formate razstavljenih del seveda pretirana), s katerih so bili sleherni sledovi risbe - to potrjuje tudi spremni tekst Roberta Inhofa - namenoma »dematerializirani«. Večina drugih primerkov seveda ni tako skrajnih; risarski elementi so na njih nedvomno navzoči, večinoma kot (bolj ali manj dramatična - odvisno od avtorja) protiigra slikarskim, kar pa še vedno ne zadošča, da bi dela lahko označili kot »risbe«; takšna označba zahteva (vsaj) njihovo nedvomno prevlado.

Tega vprašanja sta se pisca uvodnih tekstov kataloga - drugega je napisal Črtomir Frelih - zavedala, vendar ga nista poskušala razrešiti, docela pa sta obšla drugo na obeh delih predstavitve prisotno problematiko, funkcijo risbe. Risba lahko nastopa v najrazličnejših vlogah; v Mestni galeriji je najbolj poudarjena samostojna, in zdi se, da naj bi razstava bila prvotno omejena nanjo, vendar takšnih risb nekaterih ključnih umetnikov organizator očitno ni uspel dobiti. Posledica je, da se samostojne risbe mešajo s skicami in z osnutki, ki prvim ne morejo biti kos (to seveda tudi ni bil namen njihovih avtorjev), po drugi strani pa je razstava docela obšla ilustracijo. To je razumljivo, saj bi takšna širitev povzročila kup novih problemov, vseeno pa bi si želel, da bi si njeni avtorji na tem področju privoščili nekaj tiste nedoslednosti, ki so si jo privoščili na drugih: risarski opusi nekaterih umetnikov - najbolj očitna primera sta Marij Pregelj in Vladimir Lakovič - so zaradi te omejitve predstavljeni vse preveč nepopolno.

Ne glede na pripombe pa je končni vtis dober. Lahko bi bil še boljši, vendar takšni in drugačni pomisleki ne morejo izbrisati dejstva, da je to prva pomembna velika predstavitev pri nas doslej skoraj popolnoma zanemarjenega področja. Ogled obvezen.