Robert Friškovec in Nina Pušlar, zmagovalca oddaje Zvezde pojejo

Čeprav se oddaja imenuje Zvezde pojejo, Robert Friškovec pravi, da se ne počuti zvezda, in priznava, da njegove petje ni ravno bleščeče.

Objavljeno
27. junij 2008 13.33
Sašo Kralj
Sašo Kralj

Čeprav se oddaja imenuje Zvezde pojejo, Robert Friškovec pravi, da se ne počuti zvezda, in priznava, da njegove petje ni ravno bleščeče. Kljub temu je koordinatorju za duhovno oskrbo zaprtih oseb in zaporniškemu vikarju s pevko Nino Pušlar uspelo zmagati v drugi seriji nedeljske oddaje TVS. ''Pred finalnim nastopom sva precej vadila, ker sem bil jaz tisti leseni tipček na odru, ki se ne zna ravno gibati v prostoru,'' razloži nasmejani Friškovec.

 

Bi v nedeljo raje kot peli spremljali četrtfinalno tekmo med Italijo in Španijo na EP v nogometu?

Nina: Ko sem bila mlajša, sem z družino nogomet bolj spremljala - moj brat je bil nekaj časa tudi nogometaš - zdaj pa sploh ne gledam veliko televizije, tako da ne bi zamenjala nogometa za včerajšnji nastop. Če se pelješ skozi našo Ivančno Gorico, vidiš zunaj lokalov same plazme in vsi spremljajo nogomet ... Imam pa srečo, da tudi mojega fanta nogomet sploh ne zanima (smeh).

Robert: Ne, ker nisem ravno nogometni navdušenec, prav tako nogometa nikoli nisem prav rad igral.

 

Ampak na vaš vsakdanjik, Robert, ima nogomet vendarle vpliv. Menda imate med nogometnimi prvenstvi manj dela?

Robert: Ja, to se pokaže v manjši udeležbi pri maši (smeh), tudi zdaj, med evropskim prvenstvom. Ker je maša ob nedeljah popoldan, se zgodi, da zaporniki ostanejo pred televizorji. Saj to je tipično, moški radi spremljajo nogomet. Očitno nisem čisto tipičen ... Zgodi se tudi, da kdo pred mašo celo reče Saj bomo hitri, ne? In je treba dati v drugo brzino ...

 

Vas je po zmagi morda poklical ljubljanski nadškof Alojz Uran?

Robert: Ni me klical, govorila sva po prvi oddaji, a ni bilo nobene kritike v smislu, tega pa ne smeš ...

 

Vam je po prvi oddaji res rekel, da bi morali nositi križ na vidnejšem mestu?

Robert: Kaj? Ne, to pa prvič slišim (smeh). Dejstvo je, da je bil zaskrbljen, ker je iti na takšno oddajo izziv, nikoli se ne ve, kaj se bo zgodilo. Debatirala sva v tej smeri, da bi mi pa kar koli naročil, moraš tako in tako, pa ne. Da je treba, dajmo v navednice, »paziti«, v smislu, saj je fino, da greš, da te ljudje vidijo, ampak treba je biti previden. On ni uporabljal teh besed, ampak iz pogovora mi je bilo popolnoma jasno, da je treba malo »paziti«.

 

Sta imela kakšna moralistična merila pri sami izbiri pesmi? Sta pazila, da ne bi šla čez »nespodobno« mejo?

Robert: Moj edini zadržek je vedno bil, kako ljudje vse skupaj razumejo. Če kot duhovnik pojem pesem, kot je bila včeraj Komar, so lahko nekateri prav zgroženi, češ, joj, groza, kako pohujšljivo. Ampak gre za zabavno oddajo, bilo je zelo sproščeno in nisem niti malo mislil na to. No, če bi ne vem kako plesal, če bi zganjal neko perverzijo ... Verjamem, da v slovenskem prostoru obstajajo tudi še bolj perverzni komadi.

 

Robert, zakaj ste se odločili, da boste sprejeli izziv?

Robert: Zato ker so me poklicali s televizije. In jaz pri vsaki takšni oddaji vprašam: Za kaj že gre? In mi povedo. Ker res ne spremljam takšnih oddaj. Podobno je bilo pri Spet doma. Ponavadi me zaporniki tudi seznanjajo s tem, kaj je na televiziji, na primer o telenovelah (smeh). Običajno v takšnih oddajah vidim izziv, izziv v smislu, ja, sem za stvar, ampak bom potreboval določeno podporo.

 

Moje petje ni bleščeče, ste, Robert, rekli po oddaji. Je za zmago dovolj, da je nekdo duhovnik? Tudi v Piramidi ste v prvem krogu zmagali z veliko prednostjo ...

Robert: Nisem želel igrati na noto duhovnika, ker bi se potem navsezadnje lahko napravil v duhovniško obleko z duhovniškim ovratnikom in bi bil tam čisto kot duhovnik. Mislim, da je bilo več dejavnikov. Po prejšnjih oddajah so se odzvali ljudje, ki sploh niso verni, tako da očitno ni igralo vloge le to, da sem duhovnik, ampak je ljudi nagovorilo tudi kaj drugega. V prejšnjih dveh oddajah so ves čas uporabljali izraz, da sva bila z Nino simpatično zmedena. Morda je tudi to eden od dejavnikov, ki je pripomogel k zmagi. Potem je tu prepoznavnost: ogromno sem z mladimi, s skavti, z birmanci ...

 

So vas tudi zaporniki pridno spremljali?

Robert: Bili so zelo zadovoljni. Tukaj se je videla povezava med nami: oni mene poznajo, ker sem tedensko navzoč po zaporih, in zdelo se jim je, kot da na oddaji nastopa nekdo iz zapora, nekdo »njihov«. Bilo jim je v nekakšno spodbudo. Vsi so pohvalili Nino. Moram jo pripraviti, da pride kdaj zapet tudi v zapor (smeh).

Nina: Ta izziv bi z veseljem sprejela, bi pa za vsak primer s seboj vzela Robija (smeh).

 

Celoten intervju preberite v prilogi Dela in Slovenskih novic Vikend.