Roman v stripu: Razobličenje erotike

Špeh kanadskega avtorja Dava Cooperja, ki je za svoje stripe in ilustracije prejel številne ugledne nagrade in kritiška priznanja, je realistična stripovska pripoved o travmatični ljubezensko-seksualni »epizodi«. Špeh iz naslova označuje meseno fantazijo glavnega junaka, ki se usodno utelesi v debelušni Tini; obenem je tudi simbol telesa onkraj uniformne postave in erotike, proste (pornografskih) scenarijev.

Stripovski album Špeh (Forum Ljubljana, posebna izdaja revije Stripburger, zbirka Ambasada Strip, spremna beseda David Cronenberg, Ljubljana 2010, 136 str., 10 evrov) se začne filmsko. V uvodnem kadru so telefon, inhalator ter iztegnjeni podplati v nogavicah, naslonjeni na rob kavča. Nato »kamera« drsi po prostoru in v bližnjem planu se drug za drugim zvrstijo pepelnik, prenapolnjen s cigaretnimi ogorki, po tleh raztresena pisma, kupi nepomite posode ... Tipična mise en scène v depresiji zastalega časa.

Vzporedno s to vizualno pripovedjo poteka telefonski pogovor, 
v katerem uslužni John ponuja posebno ugodno odstranjevanje madežev. Zanemarjen, neobrit moški sključene drže in zabuhlih oči ponudbo odkloni in se napoti k risalni mizi, da bi končno »dal iz sebe« grozovito epizodo ter tako svoj mentalni svet očistil travme izpred dolgih treh let.

Ta kratka »predzgodba« zgoščeno vpelje strip v stripu, ki sledi. V njem slikar Martin DeSeres v retroaktivni pripovedi nadrobno razkrije erotično avanturo, ki ga je povsem iztirila. Njegova prvoosebna izpoved je podana v značilnem (psiho)te­-
rapevtskem diskurzu, saj Martin lastno zgodbo za nazaj ne le rekonstruira, ampak tudi že analizira.

Tako izvemo, da si je v tistem prelomnem obdobju čez dan služil denar z ilustriranjem konvencionalnega otroškega sranja, ob večerih pa mu je redno primanjkovalo izvirnih zamisli. To monotonijo nepričakovano prekine pismo, ki ga obvešča, da je prejel subvencijo za pripravo slikarske razstave Erotika domačnosti. Po nekaj neuspelih poskusih iskanja čudovito nepopolnega modela za poziranje Martin na ulici nagovori neznano dekle, ki povabilo sprejme. Tako v strip vstopi­ fatalna (pod)naslovna junakinja Tina, ki Martina v hipu obsede,­ ­čeprav se mu sprva zdi grda.

Bohotna Tina je utelešenje Martinovih dolgoletnih mokrih sanj, ki jih je dotlej »kamufliral« v umetniške projekte in estetske teorije ter se tako od njih ograjeval. Tina ga s svojo brezbrižno postavo in prostodušnim značajem prisili, da se z njimi končno spoprime. Tako na primer Martinovo razlago, da v svojih slikarskih delih ne želi nenaravno suhih žensk, prevede 
v ­zmagoslaven vzklik: A-ha! /.../ Všeč so ti bajske!

Da je Martin in ne Tina tisti, ki ima težave s »špehom«, je najlepše vidno ob redkih priložnostih, ko zapustita stanovanje. Ona se zunaj obnaša sproščeno, njega pa bodisi razjeda ljubosumje ali se izmika domnevno obsojajočim pogledom. Tudi sicer imata povsem drugačen odnos do sveta: asocialni Martin ga opazuje, radoživa Tina pa izkuša. Ta razmik med njima je slišati tudi v njunem govoru, ki ga je duhovito prevedel Matej de Cecco. Tinin je impulziven in slengovski, Martinov pa (samo)refleksiven in izumetničen oziroma »fensi-šmensi«, kot ga označi Tina.


Trk mesenih fantazij ob realnost špeha

Različna sta tudi njuna erotična besednjaka. Tina svojega brez predsodkov šele odkriva, Martin pa zna svoje seksualne fantazije že na pamet. Pri tem je osvežujoče, da je avtor seksualno pobudo in suverenost dodelil dekletu, četudi je občutno mlajše od moškega. Osemintridesetletni Martin se zdi najstnici Tini pravi starček, pa vendar je bolj negotov od nje. V nasprotju s stereotipno »delitvijo vlog« je Martin tudi tisti, ki se zatreska, Tina pa ostaja čustveno indiferentna.

Od samega začetka je – tudi samemu Martinu – jasno, da sta 
s Tino (seksualno) nezdružljiv par. Kljub temu se slednjič, ob pomoči alkohola in jointa, vsi elementi stopijo in Martinu odstrejo vstop med valove Špeha, kjer počneta stvari, ki jih normalni ljudje ne počnejo. Abstraktnemu »opisu« seksualnega vrhunca se prilega tudi vizualna upodobitev, na kateri prevladuje praznina; kot bi filmska kamera v prostem padu ujela v objektiv naključne fragmente – del okna, kos fotelja, na katerem je zaplata podplata, prekucnjen telefon ...

Kot kontrapunkt tej nedorečenosti sledi nazorno »odigran« ­Martinov seksualni scenarij, do katerega Tina tudi med samim aktom ohranja posmehljivo distanco. Ko ji hoče on vrniti »uslugo«, ga zgroženo zavrne, saj si je sama svoje večne sanje preprosto izmislila. Trk mesenih fantazij ob realnost špeha je silovit in Tina odločno odkoraka iz Martinovega življenja, s čimer se strip v stripu konča. Sledi le še kratek epilog, ki razkrije, da je Martin po Tininem odhodu uspešno izpeljal razstavo in izdal strip, ki ga sami pravkar beremo. Toda nje mu ni uspelo »izgnati« iz glave.

Cooperjev odličen (metafikcijski) roman v stripu Špeh – zadnji iz triptiha SuckleCrumpleRipple – je v prvi vrsti duhovita in iskrena intimna izpoved, ki ima tudi subverziven družbeni podton. V času zapovedanih oblik – ali bolje mer – lepote, je seksualna obsedenost s »špehom« namreč nekaj nezaslišanega.