Romani so kot pisma neznanim prijateljem

Branje zahtevnejše literature je postalo velikansko razkošje. Kot je razkošje dandanes tudi ljubezen. Ne zanjo in ne za dobro knjigo v tem ponorelem svetu preprosto ni več časa. Vse manj je ljudi, ki se znajo odpreti knjigi, med pogovorom v Pulju, kjer preživlja počitnice, potoži Dževad Karahasan, pisatelj in dramatik iz Sarajeva, letošnji nagrajenec Vilenice. Prav zato se v svojem ustvarjanju toliko bolj trudi, da bi vsak bralec v njegovih romanih našel svojo nišo. Številna mednarodna priznanja, ki jih je dobil za svoja dela, dokazujejo, da mu gre to zares mojstrsko od rok.

Pogosto poudarjate, da ste zaljubljeni v Platona. Zaradi vaše obsedenosti z dialogom. Je dialog edina prava pot do resnice?

Objektiven je tisti pogled, ki v sebi združuje notranjo in zunanjo perspektivo. To pa je mogoče doseči samo z dialogom. Zato se tudi tako manijakalno trudim, da se nenehno pogovarjam, da vprašujem in čakam na prave odgovore.

Toda to je pravzaprav tudi bistvo literature. Nenehen dialog in samospraševanje.

Zagotovo. Celo takrat, ko se literatura trudi, da bi bila zgolj čisto pripovedovanje, nekakšno golo registriranje dejstev, v bistvu vedno prepleta notranjo in zunanjo perspektivo. Literatura je zato, pa naj to hoče ali ne, v resnici vedno dialog.

In nekakšna pot v notranjost človeka.

Zagotovo. Poskus pogovora z odsotnim sogovornikom. Ko pisatelj sede za mizo, nima pred očmi bralca, še zlasti ne konkretnega bralca. Toda sogovornik je diskretno vselej prisoten. Ne slišite ga, ne vidite ga in ne čutite ga, toda on je vedno tam. Zato pogosto pravim, da so moji romani pravzaprav nekakšna pisma neznanim prijateljem. Pišem, ker sanjam, da bom našel zares pozornega, dobrega sogovornika. Ko pišem, seveda ne mislim na prodajo, na trg, na konkretnega bralca, toda sogovornik je vedno prisoten.

... kot da bi svoj roman pisali skupaj z nekom drugim …

To je tako kot pri verniku. Pravi vernik vedno ve, da je On tu. Zato ni nikoli sam. Tako je tudi s pisateljem. Sogovornik je vedno zraven. Tudi ko sedete za mizo zato, da bi napisali čisto, skrajno spontano pripoved, celo tedaj med sebe in med tisto, o čemer govorite, vstavljate slovnico, literaturno tehniko, pripovedniško funkcijo in to pušča prostor tudi temu imaginarnemu sogovor niku. Jaz zato vedno pišem v dvoje.

Literatura je vselej tudi neke vrste dialog s spomini?

Seveda. Knjige namreč niso nikoli same. Med seboj se dopolnjujejo in dogovarjajo. Včasih se tega zavedamo, ko se namenoma sklicujemo na kakšen literarni naslov iz zgodovine. Največkrat pa se tega ne zavedamo. Toda naši jezikovni zapisi so vedno v nekakšnem odnosu s tistim, kar je bilo pred nami. Se prepletajo in korespondirajo.

S tistim, kar je bilo nekoč in kar je danes.

In s tistim, kar bo jutri. So primeri, ko pisci sami sebi konstruirajo tradicijo. Dogaja se, da zaradi nekega pisatelja začnete povsem drugače prebirati pisce, stare več stoletij. Toda tistega trenutka, ko ste zapisali en sam stavek, ste se že vključili v neskonč no vesolje smisla, v brezmejni univerzum jezika. In tu ne morete biti nikoli sami.

Toda knjiga vedno potrebuje bralca. Brez bralca je namreč tudi najboljša literatura zgolj mrtev kapital, je nekoč dejal Umberto Eco.

Verjamem, da so moje knjige, ontološko gledano, samo nekakšna možnost, ki postane realnost le z branjem. Bralec v moj roman vnaša svoja čustva, izkušnje, spomine, svoja vprašanja. Šele s tem knjiga zares zaživi. Prav zato si vsak pripovedovalec močno želi, da se bralec v njegov roman, v njegovo zgodbo potopi z vsemi svojimi občutki. Kot da je roman napisan samo zanj. Ko se to zgodi, sem kot pisatelj najsrečnejši. Takrat verjamem, da je roman zares uspel. Filozof sanja o tem, da bi ga vsi približno enako razumeli, jaz, pripovedovalec, pa sanjam o tem, da bi vsak bralec v mojem romanu našel nišo, ki je samo njegova.

Vsak bralec bere knjigo po svoje, toda tudi vsaka knjiga bere bralca drugače od drugih.

Točno tako. Zame je zelo pomembno, da z bralci dosežem nekakšen sporazum o tem, da je njihovo razumevanje romana povsem enakopravno mojemu pogledu na to isto knjigo. Jaz še zdaleč ne mislim, da je moje branje Vzhodnega divana edino pravilno. Mislim, da je le eno od možnih.

Nekoč ste dejali, da je talentiranih bralcev danes pravzaprav manj kot nadarjenih pisateljev.

To mislim resno. Kajti pisanje je odpiranje proti drugemu. Proti jeziku, proti tekstu. Toda za razliko od pisanja je branje pravzaprav skrivnostno početje. Zahteva občutljivost, finost, znanje, hkrati pa je rešeno samoljubja, ekshibicionizma, potrebe kričati: »Evo mene!« Branje je preveč imenitna stvar, da bi lahko imelo veliko vrhunskih bralcev. Še zlasti v času, v kakršnem živimo, v času cenenega branja za množice, v času, ko je edina metafizična disciplina statistika. Zelo malo je imenitnih, tihih ljudi, ki znajo uživati v svoji samoti, ki se znajo odpreti knjigi, odsotnemu sogovorniku. Zame ni življenja brez branja.

Toda branje zahtevnejše literature je da nes, ko vsi samo hitijo, pravzaprav veliko razkošje.

Zagotovo. Kot je tudi samota razkošje. Danes ste preprosto prisiljeni, da vse najboljše moči in najboljše ure podarjate svojemu podjetju, sveti ekonomiji, vzvišenemu profitu, tako da za vas, za tiste, ki jih imate radi, za vsa plemenita početja ostane samo tisti čas in tista energija, ki je ekonomija in profit nista hotela imeti. Zato je branje danes v resnici velikansko razkošje. Kot je razkošje tudi ljubezen. Tudi zanjo ljudje danes preprosto nimajo več časa.

Toda vi seveda imate bralce. Enega od njih ste celo tako prepričali, da je od vas hotel telefonsko številko čuvaja muzeja v Terezinu, ki je odkril tajno Gavrila Principa.

(Smeh) Res je. Bilo je še nekaj podobnih anekdot. V eni od zgodb iz knjige Poročilo iz temnega vilajeta, ki sem jo pisal v psevdodokumentarni tehniki, nastopa arhitekt Bogdan, ki razlaga Platonov nauk o mestu. Naš sijajni arhitekt, profesor Bogdan Bogdanović, je v njem prepoznal sebe. In mi nekega dne pravi: »Lepo ste to povedali. Podpišem vsako besedo. Vendar, če me ubijete, se ne spomnim, kdaj sem vam to govoril!« To so lepe izkušnje. Takšni nesporazumi dokazujejo, da je knjiga uspela. Včasih se vprašam, ali ni morda uspela celo preveč.

V tej knjigi ste vlekli tudi vzporednice z Ivom Andrićem, z njegovo Zgodbo iz 1920?

Andrić je velik pisatelj, od katerega sem se poskušal čim več naučiti. Ko pišeš, ve dno vzpostavljaš dialog z nekom drugim. To počnem namenoma. Pogovor z velikimi predniki ti namreč lahko ponudi ključ za eno od možnih branj romana. Moj Vzhodni divan je očitna replika Goethejevemu Zahodno-vzhodnemu divanu . Goethe s svojim divanom odgovarja svojemu velikemu predhodniku Hafizu. Jaz v svojem Vzhodnem divanu repliciram obema. Goetheju in Hafizu. Goethe piše pisma Hafizu, v katerih opozarja na pomembno, na nepremostljivo mejo med Zahodom in Vzhodom.

Na mejo med znanjem in ljubeznijo?

Točno. Moj roman pa opozarja na razliko med ortodokstnostjo in heterodokstnostjo, na razliko med mlado in staro kulturo, na razliko med dvema branjema, dvema pojmovanjema te iste religije in kulture. Zato se imenuje Vzhodni divan. Jaz ne mislim, da so meje, razlike med Evropo in Azijo globlje, kot so bile razlike med Perzijo in arabskim svetom na začetku islamizacije Perzije. Kot tudi ne mislim, da so meje med dvema religijama globlje in da jih je težje premostiti, kot so meje med ortodoksnimi in heterodoksnimi tokovi in oblikami verovanja znotraj ene religije. V odnosih do odpadnikov od naše »prave« vere smo pogosto surovejši kot pa do drugače verujočih. Ta pogovor z mojimi pisateljskimi učitelji se zato nikoli ne konča in se tudi ne more končati.

Goethe v svojem divanu trdi, da Zahod prinaša znanje, Vzhod pa ljubezen. Vaš Vzhodni divan pa pravi, da sta znanje in ljubezen v vsakem od nas.

Znanja in ljubezni ni mogoče ločiti. Nikoli. Kajti taisti Goethe v Faustu pravi, da nas le ljubezen vodi do najvišjih spoznanj. Zato eno ne more brez drugega. Znanje ni samo stvar razuma. Zato mislim prav na to, ko repliciram velikemu učitelju. Vsaka kultura ima in ljubezen in znanje. Vsak človek nosi v sebi svoj patetični univerzum in svoj ratio, razum. To preprosto gre skupaj.

V svojem pisateljskem delu se pogosto zatekate v zgodovino. Kako pomembna je pravzaprav zgodovina za literaturo?

Mislim, da je neizmerno pomembna. Književnost je poleg drugega tudi zakladnica spomina. In to najpomembnejša, najbolj živa zakladnica. Književnost namreč hrani tudi emotivno spominjanje. Vi na primer pridete v muzej in uživate v eksponatih, ki so jih zmagovalne vojske pokradle v okupiranih krajih, ali pa v predmetih, ki so jih zbrali pošteni zbiralci. Toda ti eksponati tam stojijo in molčijo. Ne vzbujajo emocij. Književnost pa hrani patetični spomin. Govori nam, kako so ljudje nekoč čutili življenje, kako so prenašali prekletstvo obstoja v nekem času. Literatura dokazuje, da je vsak posameznik absolutno neponovljiv. Ko sem predaval na akademiji scenskih umetnosti, mi je bilo bodočim igralcem in režiserjem najtežje dopovedati, da se je povsem nesmiselno truditi biti originalen. Mi smo na izvirnost namreč obsojeni. To originalnost, od katere ne moremo pobegniti, je treba odpreti drugim, jo narediti dostopno in razumljivo drugim. Ta strašni prepad med neponovljivostjo ene same poteze in univerzalnostjo literatura izjemno fantastično artikulira. V književnosti je zato ohranjen zgodovinski spomin, dejstva torej, hkrati pa tudi kulturni spomin, kako so prebivalci nekega obdobja razumeli sebe, svet, življenje. In potem je tu še emotivni spomin. S svojim prednikom, ki je živel tisočletje nazaj, prek literature delite njegove strahove, bolečine in vprašanja.

Kajti kar je bilo nekoč, je tudi danes?

Sedanjost vedno hodi v šolo k svojim prednikom.

Več v Sobotni prilogi Dela