Ruplov politični triler z različno stopnjo inhalacije

Če bi sodili po medijskem odzivu na včerajšnjo predstavitev najnovejšega romana Predsednik ali Tako, kot je bilo (Globokarjev rokopis) v knjigarni Vale Novak na Wolfovi, potem smo dobili novo uspešnico, ki pa bo hkrati odprla mnoga vprašanja, kako je v resnici bilo ali je res bilo le tako, kot stoji zapisano v Ruplovi knjigi. Njegova žena Marjetica Rupel je namreč, ko je bilo govora o samocenzuri, namignila, da bi sama, glede na to, kaj vse je videla in doživela, napisala še »desetkrat hujši« roman. Upajmo, da se ga bo lotila že danes popoldne, založnika namreč že ima: kamor gre mož, priteče še njegova žena!

Janez Janša je za novinarska vprašanja prišel na vrsto v neuradnem delu, po predstavitvu knjige, a ni bil nič manj oblegan kot kolega Rupel. Kot sem slišal, želi biti v zadevi Patria soočen z vsemi, ki mu karkoli očitajo, glede umora Ivana Krambergerja pa se zavzema za vnovično raziskavo okoliščin in ozadja, saj je nenavadno, da človeku, ki je v zaporu, zgradijo hišo ... Torej, pravosodni organi zavihajte rokave, bi lahko zaključili misel ob njegovem odhodu iz knjigarne Vale Novak. Politični triler je oznaka urednika Luke Novaka, ki je prvi prebral roman v elektronski obliki. Rupel ga je namreč ponudil njegovi družinski založbi, saj je dobro vedel, da tu ne bo ovir, pomislekov in drugih »zadržkov«, ki sicer veljajo v mnogih slovenskih založbah, ki bi se utegnile z izdajo njegove knjige »politično kontaminirati«.

Luka Novak je poudaril, da se je Rupel pred desetletji veliko ukvarjal z literaturo, napisal nad deset romanov in nekaj dram, medtem ko je predaval na takratnem FSPN, sedaj FDV. Rupel je širok, ne le po politični, ampak tudi po literarni karieri ter po svoji splošni razgledanosti in znanju. Novaka še posebej veseli, da se je Rupel vrnil k svoji izvirni strasti do besede, to je knjige, in dal svoje talente v službo nečesa bolj žlahtnega od politike. Novak je naštel vrsto politikov, ki so pisali literaturo (Churchil je dobil celo Nobelovo nagrado za književnost). Rupla je označil kot velikega intelektualca, ki ga je pri tej politični zadevi zanimalo ozadje: kdo, kdaj in zakaj? Iz tega ozadja je nastala zelo zanimiva politična fikcija, ki se bere kot izjemen politični triler, napisan iz prve roke in z zelo visoko literarno vrednostjo. Vsebuje sicer dogodke in stvari, ki se nam bodo na prvi pogled zdeli znani, a bolj ko iščemo nek ključ, bolj ga začnemo izgubljati. Imamo določena zgodovinska dejstva ali pa sploh ne!

Moderator Igor Bratož je dr. Rupla najprej vprašal, zakaj je sploh napisal ta roman; po dveh desetletjih novega? Rupel je odgovoril, da se je te knjige lotil zato, ker je imel nekoliko več časa kot poprej, nekako od leta 1989 do leta 2008, ko je imel zelo malo časa; z izjemo nekaterih esejev, člankov, govorov, polemik se ni lotil ničesar bolj literarnega. Pisanje je vedno pečat osebnosti, ki to dela; ne verjame, da se je popolnoma odpovedal literarnemu pristopu. Drugi razlog je v tem, da je želel povedati nekatere stvari, ki jih ni mogoče povedati s politično, temveč samo z literarno besedo. Časi pa so takšni, da zahtevajo veliko več zbranosti in pisateljske energije kot pred desetimi leti, ko smo bili vsi prepričani, da vse postaja boljše in boljše ter se razvija. Sedaj, v zadnjih dveh letih živimo v obdobju preloma, posebej v letošnjem letu. Temu prelomu se je skušal odzvati s svojim pisanjem, ki je hkrati literarni tekst in se loteva zelo hudih problemov v slovenskem narodnem, političnem, družbenem in vsakršnem življenju.

Komedija zmešnjav, cepljena na trden žanrski okvir, je roman opredelil Bratož, ki pa vsebuje temeljno nagnjenost k humornemu, celo blago ironičnemu ves čas. Je bil Ruplov načrt prepoznavanje slovenskega duha časa in tranzicije, kot se kaže v eroziji etičnih meril in v vseh kolobocijah, kot smo jih doživljali, je pisatelja vprašal Bratož?

Težko je ne pisati satir, je menil Rupel, a dodal, da se strinja predvsem s tem, da je roman neke sorte triler in detektivka, ki govori o resnih, prelomnih in smrtno nevarnih rečeh. Na samem začetku romana nekega predsedniškega kandidata umorijo, na koncu pa spet...Ni samo ironija, čeprav bo vesel, če se bo kdo zabaval, a še boj ga bo veselilo, če se bo kdo kak trenutek globoko zamislil.

Motivno, tematsko, kompozicijsko je roman Predsednik žanrsko delo. Uporabljen je Cankar; po naključju ali je bil s svojim pogledom na slovenstvo edina izbira? To je zelo premišljen izbor, gre za Kralja na Betajnovi. Mislil je celo, da bi dal naslov Predsednik na Betajnovi. Kralj na Betajnovi je ena najbolj okrutnih, groznih in slovenski naravi na kožo napisanih zgodb. Glavni problem je v tem, da je mogoče umor pokriti, zatušati. Zaradi tega se mu je zdela ta iztočnica tako pomembna; na koncu romana se v zvezi s Cankarjevim sporočilom zgodi nekaj zelo usodnega. V našem prostoru se, tako kot pri Cankarjevem Kantorju, poizkuša puška prodajati kot palica, je opozoril Rupel!

Najbolj posrečena metafora pa je bila glede kajenja nekega ameriškega profesorja, ki je sicer opustil kajenje, tako, da je prešel s cigaret na pipo,kar naj bi bilo veliko zdravo, ker ne inhalira, a je Ruplu odgovoril, da malo pa še vedno! Rupel je to prevedel v vsakdanje življenje, češ da v njem ne inhaliramo prav dosti! No, to je bilo dovolj za novinarsko vprašanje, koliko je v njegovem romanu kajenja brez inhaliranja, koliko pa globokega inhaliranja, kar pomeni, koliko je bilo v resnici samocenzure in koliko pisanja brez strahu! Rupel je odgovoril, da je razmerje med količino empiričnega in literarnega materiala tolikšno kot pri kajenju pipe; vedno nekaj uide! Ali je bil dovolj pogumen, bodo presodili bralci sami, poudaril pa je, da sam ni imel nobene avtocenzure, ni se zadrževal, je pa skušal zgodbo narediti čim bolj privlačno.

Rupel pričakuje dobre ocene svojega tranzicijskega Predsednika in da ga bodo ljudje brali. In inhalirali!