S pianistom pri Debeli koali

Z izvedbo dela Mozartovega Koncerta št. 20, K. 466, d-mol je požel navdušujoč aplavz, zaradi katerega mu je, edinemu, dirigent Leoš Svarovský dovolil nastopiti še s kratkim jazzovskim odlomkom. Pianist, učitelj, muzikolog in skladatelj Zoran Škrinjar, ki izvaja tako klasično kot jazzovsko glasbo, je v češki prestolnici gostoval kot član mednarodne zasedbe osmih solistov s Češke, Japonske in Slovenije na dobrodelnem koncertu s Praško komorno filharmonijo (Pražská komorní filharmonie). Slednja je po letu nastanka (1994) najmlajša od štirih simfoničnih ansamblov, delujočih v Pragi, sicer pa Asociacija simfoničnih orkestrov Češke republike šteje šestnajst ansamblov.

Posebnost nedeljskega koncerta s slovito Praško komorno filharmonijo so bili vrhunski, nekateri tudi zelo mladi solisti, od katerih je večina imela prizadet vid, vendar že bleščečo izobrazbo ter občudovanja vredne glasbene sposobnosti, kakor pevca Petra Musilová in Miroslav Orság ali še ne dvajsetletni flavtist Martin David. Nekateri, morda so kot starejši tudi pogumnejši, v svoje reference že vpisujejo nastope na najuglednejših čeških in svetovnih odrih, kot recimo slovenski pianist Zoran Škrinjar, češki klarinetist Milan Arner ali japonski violinist Narimichi Kawabata. V taki konkurenci prvovrstnih glasbenikov, kot vlada na Češkem, je nedvomen uspeh že sámo igranje s Praško komorno filharmonijo pod taktirko Leoša Svarovskega, dirigenta, ki je vodil številne orkestre in bil tudi umetniški vodja in šef dirigent praške Državne opere (Státní opera).

Koncert s praizvedbo skladbe Orbis Pictus češkega sodobnega skladatelja Zdenka Zahradníka ter Mozartove in Mendelssohn-Bartholdyjeve glasbe je pripravila Fondacija Mathilda, ustanova, ki v Pragi podpira slepe, slabovidne ali kako drugače zdravstveno prizadete ljudi, njim namenjene ustanove ter številne projekte, katerih cilj je izboljšati kakovost njihovega življenja, jim omogočiti izobraževanje, zaposlovanje in podobno. Luboš Krapka, direktor fondacije in glavni organizator koncerta, je poudaril, da so s prireditvijo javnosti hoteli pokazati vrhunske dosežke, kakršne zmorejo slepi ali slabovidni glasbeniki: »Tako kot vsi drugi so tudi oni lahko najboljši.« Stavovsko gledališče jim je prostore odstopilo zastonj, saj tako dragega najema ne bi zmogli.

Stavovsko gledališče (Stavovské divadlo, deluje od leta 1783) je namreč ustanovil in podprl praded Nostitzove, tako da je sprva nosilo njegovo ime. Mathilda Nostitzová, ustanoviteljica istoimenske fundacije, je potomka močne češke plemiške rodbine, ki so jih po komunističnem prevratu leta 1948 razlastili in izgnali. Podobno usodo je doživel recimo leto mlajši Karel Schwarzenberg, politik in sedanji zunanji minister. Mathilda Nostitzová je bila ob izgonu iz države stara komaj dvanajst let, vrnila pa se je lahko šele po žametni revoluciji, tako da od leta 1990 živi izmenično v severni Italiji in na Češkem. Fundacija med drugim podpira tudi Konservatorij Jana Deyla (srednjo in višjo glasbeno šolo ali glasbeno gimnazijo), posebej namenjen ­slepim in slabovidnim.

»Braillova notacija, ki jo uporabljajo na tej šoli, je po svoje zelo zapletena, tudi za tiskanje, tako da sem si oblikoval svoj sistem, ki ga že prenašam na učence,« je dejal pianist Zoran Škrinjar. Po naključju je namreč spoznal enega od učiteljev klavirja na tem konservatoriju in se odpravil v Prago na študijski obisk zato, da bi spoznal izobraževalno ustanovo, kakršni v Evropi najbrž ni primerjave. Zgled šole, ki v Sloveniji najbrž še dolgo ne bo ­uresničljiv.