Tiskane izdaje
Klub Cankarjevega doma,
Ljubljana 21. 9. 2009
V seriji Predihano 2009 Cankarjevega doma smo v recitalu domače pianistke Nine Prešiček lahko izkusili »vdih časa«, v katerem so se razprostirali tokovi sodobne klasične glasbe - od moderne, prek avantgarde, do elektroakustične glasbe prejšnjega stoletja domačih in tujih komponistov z dodatkom praizvedbe mlajše, aktualne domače snovalke Nine Prešiček. Recital je tako podrezal v različne struje in estetike in jih skozi aktualnost dogodka podvrgel svežemu miselnemu motrenju.
Kompozicija MM51 - Skladba filmske glasbe za klavir argentinskega skladatelja Mauricia Kagela v sebi nosi zanj značilno humoren slog, ki veje iz same kompozicije in njene izvedbe, hkrati pa na luciden način pervertira dominantne relacije v klasični glasbi, z rušenjem stereotipov med visokim in nizkim, vpeljavo metronoma v koncertno situacijo, ki z zamiki ustvarja za uho neulovljiv pulz, elementi presenečenja (smeh ...) in z uporabo klišejskih tem iz filmske glasbe, predvsem iz grozljivk. Seveda je humoren vidik kompozicije zastrt z resnostjo zvočnega materiala in njegovo izvedbo in v njej je Prešičkova nedvomno uspela. Vendar je parodiran zven dela izpuhtel ob sicer lično izdelanem kolažu, sestavljenem iz prizorov znamenitega Nosferatuja F. W. Murnaua (avtor Peter Ličen), ki je bil preveč v sosledju z glasbo, zato je ta, ironično, izpadla kot »prava« filmska glasba.
V navezavi z videom je potekala tudi izvedba Cageeve V pokrajini, eterične skladbe, napisane v duhu Erika Satieja, s svetlikajočimi, vijočimi vlaknastimi podobami avtorice Saške Spačal, ki so sledile statični, mehkobni zasnovi kompozicije, v kateri ob premehki izvedbi tli nevarnost zdrsa v new age in kič, a se je temu Prešičkova spretno ognila in v izvedbi lepo poudarila mehko vijoče harmonije, odzvanjajoče prek držanja pedal. S to skladbo je v celotnem recitalu pokazala tudi tisto bolj subtilno plat v svojem igranju, kot kontrast prevladujočemu toku igre nasprotij in tkanju tenzije med njimi v kompozicijah Lojzeta Lebiča (Sonet za klavir) in Igorja Štuheca (Sonata 74 za klavir).
V elektroakustičen zvočni milje nas je popeljala skladba Kozmofonija Janeza Matičiča (s participacijo samega skladatelja!), ki iz kontrasta zvena klavirja in elektroakustičnih zvokov, konkretnih zvokov magnetofonskega traku preide v sozvočje tudi z vključitvijo akustičnega zvoka klavirja v elektronsko zvočno tvarino. Kljub pri nas redko slišani fuziji akuzmatične izkušnje zvoka, vpete v kontekst klasičnega koncertnega nastopa, pa velja tudi slednji razmislek v navezavi s Kagelovo kompozicijo; če je slednja parodirala prek citiranja forme iz popularne glasbe, elektroakustičen tonski material Matičičeve kompozicije danes skozi percepcijo popularne kulture nehote aludira na zvok efektov iz znanstvenofantastičnih filmov.
Na ravni kontrasta nasproti programski celovitosti so, navkljub odlični izvedbi, funkcionirale tri žanrske skladbe Béle Bartóka iz cikla Na prostem, program pa je v relaciji na Kagla sicer smiselno zaključila dodatno odigrana skladba mlade skladateljice Nataše Vester Trseglav z uporabo nastopaških elementov iz broadwayske tradicije, ki je bila v kontekstu večera nekakšen »showtune«, hkrati pa je žal delno razbila smiselnost umestitve Cageeve skladbe na konec recitala, ki je prevetril zatohlost domačega prostora v polju izvajanja sodobne klasične glasbe, ki je žal še daleč od predihanega.
