Tiskane izdaje
Vajina ljubezen do glasbe traja že od zgodnjih najstniških let, kam pa segajo res čisto prvi začetki?
Severa: Imava fotografijo, na kateri imam jaz morda sedem let, Gal pa poleg mene sicer s pravimi bobnarskimi paličicami igra na Persilove kante za pralni prašek.
Gal: Tiste kante so imele prav nor zvok, še zdaj ga iščem. (smeh) No, Severa, ti pa si v rokah držala stojalo za sobno luč. Na njej si imela kolebnico, pripeto s sponko za lase. To je bil tvoj mikrofon. (smeh)
So bili starši tisti, ki so vaju glasbeno navdihnili?
Severa: Starši so bili ne samo zvesto, ampak edino občinstvo. Sicer se z glasbo niso pretirano ukvarjali, je pa bilo dobro glasbo doma vedno slišati. Čeprav, če dobro premislim, ima mama zelo lep glas. Oče pa je s honorarjem za vlogo Kekca (Velemir Gjurin je leta 1963 igral v filmu Srečno, Kekec; op. p.) kupil Hohnerjevo harmoniko. Ta je počakala na Gala in uporabljal jo je na vseh ploščah, ki jih je doslej posnel.
Gal: Ja, tudi na zadnji Kreslinovi plošči Cesta je. Je inštrument iz leta 1961, iz dobe, ko so surovine za harmonike pripeljali z vseh koncev (da ni bilo treba plačati carine) in jih potem v Mengšu sestavili.
Gal, na Kreslinovi zadnji plošči ste podpisani kot producent in snemalec, poleg tega igrate vse od kontrabasa do klavirja. Koliko inštrumentov pravzaprav obvladate?
Gal: Ne vem, kakšnih deset, odvisno, kako štejemo. Kaj sploh pomeni obvladati inštrument? Mirno lahko rečem, da ne obvladam niti enega. Na primer: bas kitara se igra čisto drugače kot kontrabas, za njo pa stoji enaka teorija generalbasa. Oboje je bas, a gre za povsem različni glasbili.
Ostaja klavir najljubši?
Gal: Trenutno se večinoma posvečam svojemu vokalu. Od inštrumentov pa mi je od nekdaj ljuba harmonika, in sicer ravno zato, ker so jo v naši kulturi pogosto zlorabljali. Zdi se mi super, ker lahko z njo pokažeš, da zmore še veliko več. Sicer pa klavir, ja. Je simfonični orkester v enem inštrumentu.
Gal, vaše življenje je zapisano glasbi, Severa, vi pa ste vokalistka, slikarka in še veliko drugega. Nekoč ste rekli, da je bila skupina Olivija, v kateri ste ustvarjali z bratom, ravno prav uspešna, več pozornosti vam menda že ne bi ugajalo.
Severa: Polagoma sem se sprostila ob izpostavljenosti, ki je bila nekdaj zame rahel šok. Ko se kot umetnik izpostaviš, izpostaviš tudi svoje ime in persono. Lahko te ujame nepripravljenega.
Kaj pa si želite zdaj?
Severa: Vzdrževati navzočnost v glasbi, ki že obstaja. Z Galom imava - tako se zdi - po novem duo Severa in Gal. Hkrati pa si želim čim več likovnih projektov.
Oba sta tesno sodelovala s Kreslinom. Gal, vi ste na albumu Cesta več oseb v eni, Severa, vi pa ste z Vladom zapeli v pesmi Kajn in Abel, naslovni pesmi filma Metoda Pevca Hit poletja. Kako ste se počutili, ko je Ula Furlan odpirala usta in je iz njih donel vaš glas?
Severa: Mislim, da je film uspel. Biti del glasbene slike filma mi je bila zabavna ideja. Bila sem zelo pozitivno presenečena nad tem, kako je Ula izpeljala playback. Skladbo Orion so dali v lep nadljubljanski prizor. Gal na klavirju ... Všečno.
Mladi avtorji pogosto preoblečejo stare hite v novo obleko. In vidva?
Gal: Imel sem obdobje, ko sem s posebnim veseljem poslušal stare slovenske popevke. Elda Viler mi velikokrat ponudi svoje stare posnetke in vsakič znova se mi potrdi, da so v t. i. zlati dobi res znali ustvarjati kakovostno glasbo. Ati Soss, denimo, je popolnoma prezrt skladatelj in aranžer. Njihovo delo zelo spoštujem in priznati moram, da je ta glasba tudi name nekoliko vplivala.
Severa: Nikoli nisem bila tako zagrizena zanjo kot Gal, a tudi meni je bila recimo Duša Počkaj v določenem obdobju zelo všeč. Pesem Tvoj lastni obraz recimo.
Gal: Takrat so bili precej v koraku s časom. Pri nas so ustvarjali podobno glasbo, kakršna je sočasno nastajala denimo v New Yorku.
Severa, najbrž je fino imeti starejšega brata, ki se postavi v bran pred moškimi oboževalci pod odrom.
Severa: No, ni ravno tako hudo. Je pa res, da je kdaj kakšen neroden trenutek in pride prav imeti brata, ki je lahko videti kot nasršen Turek. (smeh)
Gal: No, ampak saj znaš biti tudi ti zelo ostra.
Severa: Res je. Res pa je tudi, da sva se vedno presenetljivo veliko družila, še posebno v najstniških letih. Gal je štiri leta starejši, in če sem hotela na koncert, so starši vedno najprej vprašali, ali gre Gal. In če je šel, sem lahko šla tudi jaz, ker sem bila »varna«. No, nikjer ni bilo rečeno, da me je čuval. Bila sva dobro zmenjena. (smeh)
Gal: Vsake toliko sem zavpil: Severa!
Severa: Jaz pa: Tuuukiii!
Gal: Preveril sem, ali je vse dobro, in potem se je zabava nadaljevala. (smeh)
Severa, ali vaše življenje teče, kot ste si predstavljali?
Severa: Glavna želja se nenehno vrti okoli umetnosti. Od tega živim in zato sem srečna. Rada delam z otroki, čeprav se spet ne vidim v klasični šoli. Če bi si lahko uresničila skrito željo, bi bilo krasno, če bi mi nekdo podaril goro denarja, jaz pa bi bila umetniški vodja likovno-glasbene šole. (smeh) Mene je bilo vedno veliko na več koncih hkrati.
Imate čudovit glas, ste slikarka, kiparka. Za Amnesty International ste denimo naredili nagrado - malo plastiko v obliki roke, ki je bila lani podarjena dobitniku nagrade za najboljši film na temo človekovih pravic na Liffu, delate z otroki. Kako bi se opisali?
Severa: Kaj pa vem. (smeh) Kiparka ravno ne bi rekla, bi se morala več udejstvovati na tem področju. Z Amnesty pa zelo rada sodelujem. Opažam, da sem si kar všeč v idejah likovne pedagogike. Ne počnem nič novega, gre le za to, da dopuščam več igre pri ustvarjanju, ko delam z otroki. Njih je deset, jaz sem ena, kar je malo drugače kot njih trideset in jaz ena. Likovno nalogo pogosto povežem z vonji in okusi. Ljubezen do umetnosti se najbolj ohranja tako, da je nepričakovana. Da preseneča, razbija dolgčas.
Kako ustvarjate z mladimi? S kakšnimi zanimivimi zamislimi jih motivirate?
Severa: Ravno včeraj sem z zgodnjimi adolescenti delala zanimivo vajo. Na mizo sem dala orhidejo, oni pa so morali s svinčnikom risati tako, da niso umaknili pisala. Slika je nastala samo z eno črto, z eno aktivno linijo. Vse je bilo prepleteno, steblo, listi, lonček ... In prav vse slike so predstavljale orhidejo. Pri drugi vaji smo gledali samo rožo, hkrati risali in niti enkrat pogledali na list. Naj roka dela tisto, kar ji oko sporoča. To so preizkušene metode, da se razumemo, a gotovo še neustaljene, zato ostajajo zanimive. Risali so tudi z zaprtimi očmi, jaz pa sem jim govorila, kam naj postavijo kakšen lik. Naj bo v levem spodnjem kotu cesta, desno dajte drevo ... Ko so odprli oči, jim je bilo seveda vse zelo smešno. Zamaknjeno. Take igre odpirajo srce. A ne, Gal, Srce?!
Gal: Ja, naslov moje nove plošče! (smeh)
Oba vaju veliko nosi po svetu. Gal, kako vidite tuje odre?
Gal: Tu, v Sloveniji, je super, v New Yorku je običajen klubski honorar 50 dolarjev. Če si v Sloveniji na sorazmerno dobrem položaju, lahko zadovoljivo živiš. Seveda pa so razlike predvsem v občinstvu, ki je pri nas velik minus. Dobrega občinstva je tako malo, da ... Zaradi spleta in drugih medijev je glasba postala dobrina, ki je zastonj, čeprav še vedno žal drži pravilo, da se bodo imeli poslušalci pretežno veliko bolje, če bodo plačali 20 evrov ali več za vstopnico, kot če bo vstop prost. Tudi tukaj se vidi slaba stran potrošništva. Če daš 20 evrov, potem tudi uživaš za 20 evrov.
Kako se vama zdi, da je glasbo, ki jo ustvarjata, slišati kot mobilno zvonjenje?
Gal: To je del sodobne glasbene realnosti. Pa saj je normalno. Včasih smo mladi za svoj denar kupovali plošče in cedeje, zdaj mularija vrže žepnino v mobitel. In tržnikom je seveda jasno, kam je treba preusmeriti pozornost.
Zdi se, da je množice mogoče dokaj hitro glasbeno zadovoljiti. Vas to skrbi?
Gal: Ne, saj obstajajo tudi poslušalci, ki jih dobra glasba zanima. Poleg tega samo kakovost preživi, tako da nimam nikakršnih strahov. Upam si celo trditi, da bo takšnih poslušalcev čedalje več. Sicer je res, da je odkrita ženska seksualnost že tisočletja glavni prodajni artikel, a samo napihnjenih prsi res ne moreš prodajati, to začne določenemu segmentu ljudi hvala bogu sčasoma iti na živce. Čakam ta preobrat. Čakam, da se bo naša scena tako zasičila, da se bo začel ustvarjati omembe vreden protipol, ki bo za nas ugodnejši. Seveda pa dandanes vsi, ne glede na spol in usmerjenost, radi gledamo lepe ženske.
Celoten intervju preberite v Delovi prilogi Ona!
