Simfonični koncert pod vodstvom dirigenta Walterja Proosta v CD

Po Straussu pa še malo v Ameriko

Simfoniki RTV Slovenija

dirigent Walter Proost

Iwona Sobotka, sopran

Cankarjev dom 26. 2. 2009

Peti večer v ciklu radijskega orkestra si je programerska pamet zamislila v že večkrat preskušenem slogu. Kako naj ga orišem? Nemara s pomočjo osebne bagatele. Bili smo otročad in se igrali zaposlene očke in mamice; spomnim se približno take izjave iz nekih ustec: »Zdaj grem v trgovino, potem imam službo, po službi pa moram še za pet minut v Ameriko!« Na koncertu prejšnji četrtek smo v drugem delu še malo skočili v Ameriko (za več kot pet minut), in to naravnost s praga onstranstva.

Nekateri očitno mislijo, da je oblikovanje sporeda to, da se zmeniš z Barbaro Hendricks, ki si izbere Straussove Štiri zadnje pesmi; poskrbiš, da so ljudje takoj zatem deležni razvedrila z Bernsteinom (ki je sicer sam na sebi dobrodušen) in Coplandom, z aplikacijami plesne pa šlagerske idiomatike in velikoglasbenih zgledov; da uvrstiš mednju Barberja (za resnejši intermezzo), vse tri pa izbereš, ker si pač v prvem delu obetaš na odru Američanko, ki pa je nazadnje nimaš, saj Hendricksova sploh ne pride v Ljubljano - morda nekaterim celo v olajšanje (sam moram priznati, da pravzaprav ne hlepim pretirano po Straussu iz grla te, zdaj šestdesetletne sopranistke).

Globlji glasbeni kontekst? Vsaj nerazdiralna, če že ne nadgrajevalna razmerja med deli? Ph! Zdaj (se) vendar vzgajamo v duhu svobodnega (tj. poljubnega) odnosa do glasbe! Zato se ne bom nič čudil, če se bo npr. ob koncu naslednje izvedbe Štirih zadnjih pesmi zaslišala iz avditorija kakšna misel, podobna tisti, ki je baje na enem izmed Bernsteinovih koncertov (dirigentskih nastopov) pospremila neki skrajno tihi pasus globoko tuhtajoče glasbe. Menda ženski glas ni bil nič kaj pridušen, se je pa pridušal, da je treba zmeraj uporabiti izključno svinjsko mast. No, mogoče je ta prigoda samo lennyjevska izmišljotina.

Zunanja dela ameriškega tridelnega repa (Bernsteinov Divertimento za orkester in Coplandov El Salón México, z dirigentom Proostom in našim orkestrom skvarjena v agresiven, taktiran, duhamoren zabavniški izpad), sta torej pometla s Straussom in onemogočila morebitni dialog z njim še Barberjevemu Eseju št. 1, ki je ostal osamljen tudi kot edina zdiferencirana in ločno povedana interpretativna izjava druge polovice večera. To programersko hudodelstvo je tem bolj obžalovanja vredno zato, ker je bila uvodoma pot k Štirim zadnjim pesmim nežno tlakovana, z Luščenjem mehke črne vode Nevilla Halla, s krajino, stkano iz moderno animistične barvne materije.

Pevka, ki je nadomestila Barbaro Hendricks, se je opazno trudila, posebne sugestivnosti pa v Štirih zadnjih pesmih ni dosegla. Iwona Sobotka je bila ujetnica Walterja Proosta in tudi same sebe. Dirigent ni uzrl pesemske biti v neločljivosti sopranskih linij pa orkestrskega dela; in svojega poslanstva ne v oblikujočem zlitju s pevko, ampak v enakomernem, stopicljavem, izpovedno rast zavirajočem servilnem usmerjanju orkestra. A ta se kljub pritajevanju ni izognil posamičnim štrlinam, pa tudi ne prekrivanju glasu, ki v centralnem in nižjem območju zgineva (se sonorno uveljavi v Pomladi, v Septembru pa začne ponikati), se oglaša zdaj čisto zdaj prizračeno in je sploh že v izhodišču - zaradi razmeroma redke teksture in kanca »lahke« (da ne zapišem ravno subretne) barvne primesi - vprašljiv kot nosilec Straussovih pesmi o lepoti odhajanja.

Poustvaritev Štirih zadnjih pesmi se je zdela kot početverjena enakost. Z dodatkom se je še popeterila. Nekaj pa jo je v poudarjeni intimnosti tona presegalo: oba violinska sola (Pred spanjem, dodani Jutri) v izvedbi koncertnega mojstra Ziervogla.