Skrivnost bralnega znamenja

Nespregledljivo je, da je Vilenica tako po hotenjih organizatorjev kot po izvedbi festival prve lige, prireditev, ki jo ob slovesni podelitvi nagrade z obiskom in nagovorom počasti predsednik države, je tako rekoč highbrow, po elitnosti in naboju popolnoma drugje kot številna podobna, a lokalna srečanja, katerih udeleženci tako radi paradirajo naokrog kot nekakšni nobelovi nagrajenci. Poleg tega je širše vileniško prizorišče kraj, izjemno primeren za pisateljski turizem, kar je že zdavnaj dokazal tisti znani gospod s finimi očalci, sprehajajoč se po prepišnih kraških brezpotjih, tuhtajoč med tem samotnim početjem o usodi ljudstva pri sotočju Save in Donave, ja, ja, prav tisti, ki je o Srednji Evropi pred leti navrgel tisto vremenarsko besedje. No, morda Lipica kljub jahalnemu in golfističnemu šarmu ne učinkuje kot mondeni kurort, a je vsekakor odličen oder, na katerem lahko brez posebnih zadržkov nastopijo kandidati za pomembne mednarodne nagrade.

Zdaj, po več kot dveh desetletjih, je kontekst, v katerem mora Vilenica pokazati vse, kar zna, seveda drugačen: iz debatne kavarne srednjeevropskih intelektualcev, ki so svoje zamisli o svetu izrekali v jasni opoziciji s takrat še zaukazano (ne)demokratičnostjo jugoslovanskega tipa, se je v času, ko se je pomiril prah, ki ga je dvignil padec berlinskega zidu, začelo iskanje nove identitete, spet nove kulturne paradigme, o kateri je prvi "mister Vilenica" Veno Taufer zapisal, da stavi na "integracijski princip različnosti", novi statut izpred dveh let pa o Evropi govori kot o "simbolu raznovrstnosti". A o tem se ne razpravlja več, simpozijske teme so se letos obrnile k avtorju, nova usmeritev – ta naj bi izničeval morebitno slovensko zaplankanost, torej vabljenje gostov, bolj ali manj znanih, bolj ali manj uglednih, z bolj ali manj presenetljivimi opusi, katerih dela so ali bodo izdale tukajšnje založbe – pa je tudi morda nekoliko vprašljiva. Po eni strani je seveda edino smiselno gostiti imena, ki jih poznamo ali jih pač bomo kmalu spoznali, po drugi tak vizir nekatere možnosti zožuje in je vreden obsojanja, če tiči za njim zgolj prisilna varčnost.

In smo tako že spet in skoraj takoj spet pri denarju. Bralno znamenje, priloženo letošnjemu vileniškemu katalogu, je na gosto potiskano z logotipi podpornikov, pokroviteljev, medijskih sponzorjev in partnerjev, ki so festival omogočili. Mogoče je domnevati, da tako zasnovana prireditev, če naj ima žlahtno in decentno intonacijo, sploh ne more biti prav poceni. Prav narobe: če se nekdo "gre" velik festival, si malenkostnosti in organizacijske zadržanosti ne sme privoščiti, prej mora skrbeti za to, da je vse več kot odlično, boriti se mora za presežek, za razvajanje občinstva, to pa je vsaj po mojem skromnem mnenju mogoče le, če si zmožen na svoj oder priklicati velika imena. Za kaj takega seveda potrebuješ drznost in še prijetneje zaobljeno denarnico. Nekakšna benevolentnost, povezana s projektom predstavljanja manj znanih književnosti, je mogoče nujna, s tem ni nič narobe, zadeva – na primer opozarjanje na pogoje, v katerih dehti baskovska književnost ali pa ujčkanje evropskih manjšin à la Karl-Markus Gauss pred dvema letoma – je vzbudila ustrezno pozornost in celo politične komentarje, a kar bi štelo še bolj in naklonilo še večji užitek na "pesniškem festivalu", je nekaj drugega, veliki šov, zvezdni prah tako rekoč.

Veličine, skratka, ne kažeš s tem, da povzdiguješ na primer upokojene državne umetnike ali lokalne zvezde, ampak poskušaš belo liso na zemljevidu pesniške Evrope zapolniti – le s čim drugim? – z ostrino besede, ki pa noče zasvetiti le v svojem angažmaju in na novo določiti mogoče vsebino znamenitega metereološkega pojma, ampak preprosto, prepričljivo, brez avtopoetičnih izmišljij in vehementno govori o svojem času na do zdaj neznan način. Po tej plati je letošnja Vilenica našla odgovor le v opusu svojega novega lavreata Andrzeja Stasiuka, avtorja, ki je zapisal, da Srednjo Evropo vidi kot fikcijo, kot legendo, kot "zgodbo, katere resničnosti ne more nihče preveriti". Morda je pa to že veliko.

Iz današnje tiskane izdaje Dela