Skulptura v spomin dr. Zoranu Kržišniku (1920 - 2008)

Ljubljana - Dr. Zoran Kržišnik je bil soustanovitelj in dolga desetletja generalni sekretar Mednarodnega grafičnega bienala; pripravil je približno dvajset bienalnih razstav v Moderni galeriji, pa tudi v Jakopičevi galeriji, Cankarjevem domu in drugod, dokler ni bil ustanovljen Mednarodni grafični likovni center, za katerega je sam dal pobudo in organiziral zapleteno proceduro izpraznitve hiše in obnove Tivolskega gradu po načrtih arhitekta Sergeja Pavlina. Spominsko skulpturo akademskega kiparja Matjaža Počivavška je odkril župan ljubljanske mestne občine Zoran Janković. Slavnostni govornik je bil dr. Jure Mikuž, dolga leta Kržišnikov sodelavec v Moderni galeriji.

Pred Mednarodnim grafičnim likovnim centrom, Pod turnom 3, v Ljubljani se je včeraj zbralo veliko ljudi; Kržišnikovih sodelavcev, prijateljev, umetnikov, kustosov, umetnostnih zgodovinarjev iz vse Slovenije, skratka vseh, ki so njegovo izjemno organizacijsko delo in njegov prispevek k uveljavitvi slovenske in jugoslovanske grafike v svetu znali ceniti.

Slavnostni govornik dr. Jure Mikuž je orisal Kržišnikove življenjske postaje, nekako od prve v Moderni galeriji, ki jo je po vojni pomagal vzpostaviti in afirmirati ter dosegel v njej prvi vrh s prirejanjem retrospektivnih razstav slovenskih impresionistov. Mikuž je spomnil tudi na Jakopičev paviljon, ki so ga leta 1961 podrli, Kržišnik pa se je ravno njegovemu opusu najbolj študiozno posvečal. (Jakopičev paviljon bi morali v Tivoliju ponovno postaviti in v njem narediti muzej slovenskih impresionistov). Mikluž je omenil, da je Kržišnik ravno Počivavška kot kiparja takoj sprejel in ga cenil, zato bi bil danes vesel, če bi videl, da mu je spomenik postavil prav on. Tretja postaja Kržišnikove poti v Tivoliju je postal MGLC. Zoran Janković pa je v svojem govoru dodal, da je sedaj četrta postaja v Tivoliju Kržišnikov spomenik.

Kržišnik je bil mednarodno aktiven

Kržišnik je bil dolga leta član različnih mednarodnih žirij praktično na vseh celinah, povsod, kjer so za Ljubljano vzniknili mednarodni grafični bienali. Imel je stike tako z New Yorkom kot Parizom, Londonom in Benetkami, Dunajem, Zagrebom, Beogradom, Krakowom ... Jugoslovanska grafika je bila prikazana v rekordnem številu držav po vsem svetu, celo po Afriki, Aziji, Južni Ameriki so potovale naše razstave, deloma tudi v okviru kulturnih izmenjav in meddržavnih konvencij, pa tudi v okviru gibanja neuvrščenih držav, v katerega je bilo včlanjenih več kot sto držav, kar se danes prerado pozablja. Kržišnik je oblikoval svetovni termin Ljubljanska grafična šola, v katero je uvrščal največje mojstre od Vena Pilona, Božidarja Jakca, Franceta Miheliča, Zorana Mušiča, Marjana Pogačnika, Lojzeta Spacala in Rika Debenjaka do mlajših, kot so bili tedaj Vladimir Makuc, Janez Bernik, Andrej Jemec, Adriana Maraž, Jože Ciuha, Tinca Stegovec, Bogdan Borčić, Zvest Apollonio, Janez Boljka, Karel Zelenko, Jože Horvat Jaki, Jože Spacal, Dževad Hozo, Mersad Berber, Danilo Jejčič, Stane Jagodič...in se je pojavila že najmlajša generacija, kot Gorazd Šefran, Boris Jesih, Bojan Kovačič, Lojze Logar, Zora Stančič...

Dr. Zoran Kržišnik je pustil neizbrisen pečat v slovenski moderni umetnosti 60. in 70. let, posebej na področju slikarstva in grafike. Bil je direktor Moderne galerije (od 1957 do 1986) in soustanovitelj mednarodne likovne Grupe 69. Od leta 1986 do leta 2000 je vodil Mednarodni grafični likovni center. Za svoje delo je prejel številna domača in mednarodna priznanja.
Občudovanja vredna grafična tradicija

Ljubljanski Mednarodni grafični bienale je edina prireditev likovne umetnosti v Sloveniji z občudovanja vredno tradicijo; petdeset let obstajanja take manifestacije pa je nekaj izjemnega tudi v svetu. Ljubljanski bienale kot najstarejša manifestacija tega tipa je vzpodbudil nastanek cele vrste podobnih prireditev po vsem svetu: Tokio, Japonska (1957), Grenchen, Nemčija (1958), Krakov, Poljska (1966), Firence, Italija (1968), Bradford, Anglija (1970), Fredrikstad, Norveška (1972), pa še Lodž, Bitola, Aleksandrija, Tallinn, Bradford, Frechen ... Ljubljanski bienale je vse do danes vodilen, Ljubljana pa v centru pozornosti vseh živih grafičnih dogajanj in postaja najbolj zanimivi vir informacij na področju sodobne grafične produkcije.

Pred prvo mednarodno razstavo grafike v Ljubljani leta 1955 je v svetu že obstajala podobna razstavna dejavnost: bienale v Sao Paolu, Bianco e nero v Luganu, Xylon v Zürichu in razstava litografije v Cincinnatiju. Ideja o mednarodni grafični razstavi v Ljubljani je nastala v Benetkah, organizacijski odbor je v Ljubljani ustanovljen januarja 1955. Organizacija in izpeljava koncepta je bila zaupana Zoranu Kržišniku, ki je na svojo pobudo odšel v Pariz in od predstavnikov takrat prevladujoče Pariške šole pridobil 144 grafičnih listov. To je bilo kakovostno jedro 1. mednarodne grafične razstave v Ljubljani poleti leta 1955. Ena od pomembnih idej te razstave je bila predstavljati "grafični zemljevid sveta" in ta misel je ostala vodilna tudi v naslednjih treh desetletjih. Organizator se je trudil, da bi k sodelovanju pritegnil čim več umetnikov z vseh celin in iz umetnostnih tokov z najboljšimi predstavniki in deli, zato je bil edini pogoj za sodelovanje kakovost grafičnega lista v kateri koli od reproduktivnih grafičnih tehnik z omejeno naklado. Mednarodne prireditve v Ljubljani pa so bile odločilne tudi za razvoj domačih umetnikov in povezane z razvojem Ljubljanske grafične šole.

Že drugi bienale je zelo uspel; razstave se je udeležilo skoraj sto avtorjev več kot na prvem bienalu.Tretji mednarodni grafični bienale leta 1959 je Ljubljano umestil v središče sodobnega grafičnega ustvarjanja. Zaradi velikega odziva so se morali organizatorji odločiti za selekcijo in razširiti razstavne prostore. Vpeljali so retrospektivne razstave dobitnikov prvih treh nagrad. Za prireditev so se začeli zanimati tuje strokovne revije, galeristi, založniki in ateljeji. Šestdeseta leta v svetu pomenijo razcvet grafične umetnosti in mednarodnih grafičnih prireditev.

Odkritje Roberta Rauschenberga

Peti Mednarodni grafični bienale leta 1963 je pokazal grafično ustvarjalnost v dotlej najbolj kompleksnem obsegu. Robert Rauschenberg, začetnik ameriškega pop arta, je dobil v Ljubljani veliko nagrado za svojo litografijo Accident leto dni pred uradnim priznanjem na beneškem bienalu. Šesti bienale leta 1965 je prinesel novo priznanje: veliko častno nagrado za grafične opuse tistim umetnikom, ki so predstavljali pionirskega duha, temeljni kamen sodobne grafike. Prvo nagrado je prejel Joan Miro, veliki klasik sodobne umetnosti. Sedmi bienale je pomenil "eksplozijo mladih", osmi uveljavil sitotisk, deveti začel diskusijo o originalu in kopiji, o tem, kaj je in kaj ni grafika in kaj je njena funkcija. Začela se je ekspanzija japonskih avtorjev. Prireditev leta 1971 je spremljal mednarodni simpozij Grafika danes in jutri, ki ga je pripravila jugoslovanska sekcija AICA. Ob 10. Mednarodnem grafičnem bienalu je skupščina AICA v Ljubljani organizirala posvetovanje na temo Družbena vloga grafike.
V osemdeseta leta je bienale stopil nespremenjen. Za predstavitev na bienalu so se obdržali vsi stari načini izbire z vabili, svetovalci, državnimi institucijami in natečajem, pri katerem sta bila pomembna kriterija nacionalnost in geografska pokritost. Leta 1983 je 15. mednarodni grafični bienale dosegel zrelost. Tridesetletni jubilej je hotel organizator izkoristiti za revizijo opravljenega dela. Pokazalo se je, da je množica spremljevalnih razstav in prireditev zanimivejša od jedra bienalske prireditve, ki je prinesla 1300 del 541 avtorjev iz 56 držav. Pluralistični videz se je ponovil na 16., 17. in 18. bienalu.

Mednarodni grafični likovni center je bil ustanovljen leta 1986 v Gradu Tivoli. Tokrat je organizator izbor umetnikov prepustil selektorjem, ki so jih določile države same. Na prehodu v devetdeseta leta se je moral 19. mednarodni grafični bienale spopasti s kopico problemov. Organizacija bienalnih razstav je postala zapletena zaradi težke finančne situacije in porajajoče se nenaklonjenosti slovenske kulturne politike in domače kritike. Zoran Kržišnik se je tem spremembam upiral, a na koncu ostal poražen.