Slovenska izdaja Potterja se vse bolj odmika

Kaj imate proti ateljeju prevajalskih curakarjev – saj ste takole rekli v enem zadnjih intervjujev, kajne? Zdi se, da je zadeva zdaj še posebej aktualna, založba vam je za hitro prevajanje ponudila prevajalski tim, vi pa ...

Izdelki raznih prevajalskih ateljejev, ki jih poznam in sem jih zmožen oceniti, so vsi po vrsti slabi – spomnimo se samo prvega slovenskega prevoda Gospodarja prstanov, ki je vzbudil mnogo negativnih kritik prav zaradi večglavega prevajalca. Razlogov za nekakovost dela takšnih ateljejev je sicer gotovo več, najpomembnejši pa se zagotovo skriva v naslednjem dejstvu: literarni prevajalci besedilo izvirnika interpretiramo v besedilo prevoda, a seveda vsak po svoje, pač po svojem individualnem videnju originala. Poenotenje interpretacij je zato nemogoče, tako kot je nemogoče, da bi dva igralca povsem enako interpretirala neko vlogo. Odtod neskladja in druge nerodnosti, ki so neizbrisna sled skupinskega prevoda nekega dela. Jasno pa je, v kakšnem primeru bi bilo smotrno, da Potterja obdela »prevajalski atelje «: če privolimo v povsem nesprejemljivo izhodišče, da v tej seriji ni kaj interpretirati, ker gre za tako pogrošno delo.

Šesti Potter je bralsko za vami. Povejte nam, če seveda lahko, kaj nas v knjigi čaka?

Nisem prepričan, ali me glede vsebine šeste knjige veže kakšen uraden dogovor o molku, me pa človeški. Mislim, da res ne bi bilo lepo, če bi razkrival takšne ali drugačne podrobnosti vsebine in pokvaril užitek tistim, ki novega Potterja še niso prebrali.

Bi se sami strinjali z delom angleške kritike, da Rowlingova ponavlja, kar že vemo?

Takšno stališče se mi zdi preostro in tudi neutemeljeno. V vsaki knjigi serije je sicer marsikaj, kar že vemo, in čemu po mojem služi takšno ponavljanje, sem povedal že večkrat. A za knjige o Potterju seveda ni bistveno ponavljanje, temveč variacija znanega, postopno razkrivanje novih plati fantazijskega sveta, predvsem pa razvoj karakterjev, ki je očitno tudi glavno gonilo zgodbe – prav prek zasebnosti glavnega junaka se nam na primer razkriva preteklost, bistvena za nadaljevanje pripovedi. Pri vsem tem pa je tudi res, da šesta knjiga pripovedni lok serije počasi zaključuje in s tem je variacije ter razkrivanja novih plati Harryjevega sveta nujno manj.

Najbrž je lep občutek, da si prevajalec knjige, na katero čaka toliko in toliko oči. Lep občutek in velika odgovornost.

Vsekakor godi, da ima Potter veliko bralcev, je pa pri prevajanju bolje pozabiti, koliko oči čaka nanj. Če spet dam primerjavo z gledališčem, verjetno tudi igralci pred predstavo le neradi pomislijo, koliko gledalcev jih čaka na drugi strani zavese; trema, ki jo povzročajo takšna vprašanja, je redko v prid kakovostni izvedbi.

Ali menite, da vas po petih knjigah čaka zdaj lažji prevajalski zalogaj?

Ne. Prevajati Potterja je velik izziv tudi zato, ker pred sabo nimaš zaključene serije: prevajalska strategija, ki si jo zastavil na začetku, je torej ob vsakem delu nujno deležna čim bolj neopaznih in zato zelo zahtevnih dodelav. Verjetno precej podobnih, kot jih, vsaj po mojem občutku, izvaja sama avtorica, ki zna v začetku nepredvidene težave pisanja največkrat zelo šarmantno izrabiti v svoj prid.

Za novo knjigo boste žrtvovali počitnice, ste zapisali, kdaj jo torej lahko pričakujemo v branje?

Založba se je odzvala na moje predloge glede sklenitve pogodbe za prevajanje šestega dela šele pred nekaj dnevi, čeprav je v osnovni pogodbi za serijo iz leta 2000 zapisala, da ima interes izdati vse prevode z minimalnim zaostankom za originalom. Ta je izšel že pred dvema tednoma, zato sem ob določbi iz osnovne pogodbe, da bom prevedel vseh sedem naslovov iz serije, začel že pred meseci založbo pozivati k sklenitvi pogodbe za prevod najnovejše knjige. Slednje še nismo pisno uskladili, kar mi je nerazumljivo, saj smo se za njene bistvene postavke ustno že dogovorili. Pred sklenitvijo pisnega dogovora pa seveda glede na dosedanje izkušnje ne morem lotiti prevoda: na poplačilo trenutnih dolgov založba na primer pozablja že vse od lanskega marca, čeprav mi jih povsem priznava. Če bi bila pogodba sklenjena do izida izvirnika, bi bil slovenski Potter na voljo v začetku decembra, tako pa se naša izdaja logično vse bolj odmika. Prej kot v štirih mesecih namreč prevoda ne morem opraviti, čeprav sem pripravljen na karseda pospešen tempo, tudi za ceno lastnega počitka, a ne za ceno kakovosti. V večglavega prevajalca in razne pomočnike, ki jih predlaga založba, tako ne morem privoliti iz že opisanih razlogov.

Glede na to, da ste vodja Pionirske knjižnice v Ljubljani, bi bilo zanimivo izvedeti, kaj si mislite o nekaterih (denimo papeževih) svarilih pred knjigo.

V Pionirski knjižnici moram že po službeni dolžnosti skrbeti, da mnenja, ki izhajajo iz posameznih etičnih ali svetovnonazorskih stališč, kot takšna tudi upoštevamo – s tistim, kar meni o Potterju na primer papež, se bo nenazadnje strinjal določen krog bralcev. A to je tudi vse; celostna podoba o kakovosti knjige, zaradi katere jo bomo priporočali ali pač ne, je odvisna od pretresa množice mnenj, in ne zgolj enega, pa čeprav je to uradna izjava Vatikana.