Slovenska praizvedba Mametovega Novembra

Ostro politično satiro na račun ameriške izvršne oblasti bodo nocoj uprizorili 
v SNG Mala drama v prevodu Darje Dominkuš in režiji Matjaža Zupančiča.

Objavljeno
11. februar 2011 13.47
Slavko Pezdir, kultura
Slavko Pezdir, kultura
Po newyorški praizvedbi politične satire November (januarja 2008) se je moral njen avtor David (Alan) Mamet ­(rojen 1947. v Chicagu) braniti, da v njej na prizorišče v znameniti Ovalni sobi Bele hiše ni postavil tedanjega predsednika Busha, ampak je v Charlesu Smithu upodobil prototip »moškega v obleki«, kakršni nam vladajo 
v ­prenekateri državi današnjega domnevno razvitega sveta.

Pred premiero slovenske praizvedbe igre November, ki bo nocoj ob 20. uri na komornem odru ljubljanskega SNG Mala drama, je prevajalka besedila in dramaturginja uprizoritve Darja Dominkuš poudarila, da je Mamet v eni svojih najbolj političnih iger v središče postavil prototip predsednika ZDA in sodobnega zahodnjaškega oblastnika nasploh, ki se niti ne trudi prikrivati zasebnih interesov pod krinko domnevnih javnih koristi: »Vse je ena sama izmenjava interesov, politična korektnost je prazna forma, vsakršen idealizem samo gola naivnost in napihovanje. Šteje samo moč, z njo dobiš, kar hočeš.«

Politična igra

Režiser Matjaž Zupančič, ki je v prejšnji sezoni v celjskem SLG uspešno postavil Mametov podobno jedek obračun z ameriškim mitom pravosodne oblasti (Romanca, 2005), se je tokrat lotil še dramatikovega duhovito-nesramnega obračuna z vrhom ameriške (in svetovne) izvršne oblasti. Kot je med drugim povedal, je » November politična igra, ki postavlja vprašanja o tem, kaj je demokracija, kaj so človekove pravice, kdo piše zakone …
ter kako deluje oblast. Kot je videti iz njegove igre, tako imenovanemu razvitemu zahodnemu svetu ne vlada politika, ampak trgovina, v katere službi se bohoti korupcija. Mislim, da so tako duhovite in družbeno angažirane igre, kot je November , v tem malce zaspanem obdobju prevladujočega postmodernizma pravzaprav redke. Zato jih kot režiser z užitkom in odgovornostjo poskušam uprizarjati, ko se za to pojavi priložnost.«

V smislu teatra mundi

Zupančič je posebej poudaril, da je »Mamet eden redkih avtorjev, ki si upa postavljati ostre diagnoze sodobne zahodne družbe, v prvi vrsti sicer ameriške, toda niti slučajno zgolj in samo ameriške. Zagotovo November ni zgolj politična, ampak v prvi vrsti polnokrvna gledališka igra. Ne besedilo in ne uprizoritev nista 'objektivna' fotografija določene realnosti, ampak sta pravzaprav njena avtorska slika. Enako, kot je avtorska slika znanega ameriškega umetnika Roya Lichtensteina, objavljena na naslovnici gledališkega lista«.

Tudi režiser obiskovalce opozarja, da v Mametovi igri nikakor »ne gre zgolj za dogajanje v znameniti Ovalni dvorani Bele hiše, saj kraj dogajanja že avtor posploši v pisarno ter protagoniste v moške v oblekah . Ti obvladujejo sodobni svet in se do njega obnašajo enako, kot se obnašajo otroci do igrač v peskovniku. Opraviti imamo z metaforo, ki nikakor ni naivna, ampak je kritika tistih centrov politične moči, ki za medijsko slavo oznanjajo nekaj, medtem ko v ozadju počnejo nekaj popolnoma drugega. Čeprav je bilo tako shizoidno obnašanje v zgodovini dramatike pogosto imenitna snov za komedije, so posledice takega ravnanja politikov precej krvave, da ne rečem usodne. Vsi vemo, da so ZDA napadle Irak zaradi domnevno skritega orožja za množično uničevanje, ki ga niso nikdar našli, niti slučajno pa ne zaradi tamkajšnjega naftnega bogastva. 
V igri November dramatik skriva tudi kritika servilnosti drugih držav do politike ZDA. Seveda moramo po Mametovem besedilu najprej gledalcem prikazati zgodbo, ki jemlje snov iz ameriške tradicije praznovanja zahvalnega dne. Podobno kot v Romanci se zgodba tudi tokrat izmika pragmatični, psihološki in realistični logiki ter se proti koncu vse bolj oblikuje v metaforo v smislu teatra mundi«.

Ko govori o najnovejši postavitvi, režiser dodaja, da Mamet »ne komunicira ne s Stanislavskim ne s tradicijo ekspresionizma, ampak na poseben način povezuje fikcijo in dokumentarnost, izkušnjo filmske igre s tipizacijo, značilno za gledališče. V užitek mi je bilo soustvarjati z izbrano igralsko zasedbo (Uroš Fürst, Jurij Zrnec, Alida Bevk in Andrej Nahtigal), še posebej z Matjažem Tribušonom , ki je ustvaril eno svojih magistralnih stvaritev 
v duhoviti, natančni in kompleksni nosilni figuri predsednika ZDA Charlesa Smitha«.