Služba. In še več kot to!

Trideset let urednikovanja v Založbi Mladinska knjiga, upravljanje zbirk Kondor, Lirika, Mojstri lirike, Veliki večni roman, Zenit in posebnih jubilejnih izdaj, poleg tega pa tudi ogromen prevajalski opus pušča Alešu Bergerju hvaležen občutek. V določenem času je bil v veliki slovenski založbi, ki je še imela prostor za elitne visokokakovostne zbirke in kjer je lahko realiziral uredniške ambicije. Če bi bil kje drugje - popolnoma enak človek z enakimi načrti -, a založbe ne bi bilo več, bi se obrnilo drugače.

Svojo uredniško kariero ste začeli in končali s Kondorjem. Pred dobrim tednom ste predstavili zadnji paket štirih knjig, ki je izšel pod vašo uredniško roko. Je v tem kaj simbolike?

Vsekakor. Rekel bi, da gre za lepo spiralo. Uradno sem šel v pokoj že prej, s temi štirimi naslovi pa sem si izvolil zadnji javni nastop.

 

Prva slovenska erotična antologija torej ni bila načrtovana kot veliki finale?

Ne, ne, program sem pripravil, preden sem vedel, da se bom poslovil tako hitro.

 

Dobrih nekaj tednov ste doma in doletela vas je Schwentnerjeva nagrada. Ob Sovretovi, Župančičevi, Rožančevi in nagradi Prešernovega sklada končno tudi priznanje za založniško, uredniško delo.

In prva za življenjsko delo, kar seveda lahko pomeni marsikaj. Toda življenje gre naprej z nagradami ali brez, če se kakšna primakne, pa nič hudega. V Založbo Mladinska knjiga sem trideset let hodil v službo, ki pa je bila v mojem primeru več kot to. Delo s knjigami, urejanje zbirk, urejanje programov je bila moja življenjska uresničitev, prevajanje pa bolj vzporedna dejavnost - popoldanska, nočna, ki me je sicer gnala in izzivala, ampak konstanta mojega življenja je bilo uredniško delo.

 

Prestop iz radijskega uredništva v založbo je bil za vas pravzaprav prestop med stare znance, povabil vas je Niko Grafenauer, kolega s fakultete.

Ko je urednik Uroš Kraigher odšel v pokoj, so se spomnili name, ker sem že prevajal, pisal interne recenzije. Seveda je bilo založniško delo konec 70. let napredovanje pri realizaciji samega sebe. Magnet! Toda nekako nisem verjel glavnemu uredniku Borutu Ingoliču, ko mi je rekel, da založbo malokdo zapusti prostovoljno. Sam sem potem ostal v hiši do konca poklicnega življenja. Začel sem torej z urejanjem Kondorja, hkrati pa prevzemal vedno več prevodnega programa. Nekatere zbirke sem razvijal naprej, širil koncept, pritegnil nov krog sodelavcev. Liriko sem tako rekoč obudil in do konca izvedel koncept urednika Lojzeta Krakarja, nekatere, denimo Veliki večni roman, pa sem si izmislil na novo.

 

So bila to zlata leta slovenskega založništva?

Vsekakor so bile naklade višje, naslovov pa veliko manj. Zlati časi? To so bili predvsem drugačni časi, toda vedno je bil urednik v nekakšnem primežu med svojimi elitističnimi vizijami in zmožnostjo prodaje. Nikoli ni bilo luštno iti v skladišče in videti zaloge svojih knjig, če je bila odločitev napačna ali se prodaja ni dovolj potrudila. Te tenzije so bile vedno. Zdaj je spet malo drugače, rekel bi, da preveč kompetenc prihaja v roke komercialistov, ki niso vedno najbolje informirani o tem, kaj sploh je knjiga.

 

Žirija, ki vam je podelila Schwentnerjevo nagrado, je poudarila tudi vaše reprezentativne izdaje ob obletnicah posameznih umetnikov (Kosovel, Gregorčič, Trubar) in mentorstvo mladim.

Zlasti Ikarjev sen o Kosovelu je srečna iznajdba. Knjigo sem zasnoval skupaj z Ludwigom Hartingerjem, imela sva zaupanje založbe za zajeten projekt, ki pa se je potem tudi srečno končal. Ko se proda deset tisoč izvodov relativno drage pesniške knjige, je lepo doživetje. S to obliko albuma ali reprezentativne izdaje, ki poudarja avtorjev osebni vidik, bodo zdaj kolegi nadaljevali. Res pa smo imeli največji uspeh prav s Kosovelom in Gregorčičem, pozna se namreč primorski značaj neverjetne navezanosti na knjigo.

Več v sredinem tiskanem Delu.