Smeri razvoja brit popa

Britanska pop rock skupina Supergrass je znana po tem, da izdaja izvrstne single, in nekoliko slabše albume. Potem, ko so na albumu izdali zbirko singlov, so se lotili novega poglavja v svoji glasbeni karieri, ki ga zaznamuje njihov peti album Road To Rouen (EMI, Dallas).

Supergrass so ga posneli so ga v Franciji in je gotovo (še) eden njihovih albumov, ki premore vrsto izvrstnih melodij. Album deluje kot celota in ne le kot vsota pesmi, ne glede na to, da so glasbeno in stilsko zelo različne. Nekako se Supergrass sedaj najbolj navezujejo na Beli album Beatlov in pa zlato obdobje Pink Floydov in so zanemarili svojo ostrino post punk popa, kakšnih The Jam ali The Clash.

Ta oxfordska skupina, ki deluje v postavi Gaz Coombes, kitarist, pevec, Mickey Quinn, basist, Danny Goffey, bobnar in Robert Coonbes, klaviature, je s svojim zelo drugačnim albumom naredila lahko le dvoje. Ali je popolnoma zgrešila pravo smer razvoja, ali pa so prehiteli svoje vrstnike iz brit pop generacije za kakšno desetletje.

Vsekakor album Road To Rouen prinaša drugačne zvoke drugačnega britanskega popa, kot smo ga bili navajeni zadnjih nekaj let. Kot si se lahko zapisalo s preprostimi besedami, Supergrass so šli v glasbenem raziskovanju tako zelo daleč nazaj, da so prišli daleč naprej in prehiteli sodobnike Oasis, Blur in Pulp.

Pesmi:
1. Tales of Endurance, Pts. 4 - 6
2. St. Petersburg
3. Sad Girl
4. Roxy
5. Coffee in the Pot
6. Road to Rouen
7. Kick in the Teeth
8. Low C
9. Fin
10. (Untitled Track)