SNG v vsak kraj?

Po najnovejši pobudi državnozborskega poslanca SD Luka Jurija naj bi pristojni organi države Gledališču Koper - Teatru Capodistria že do začetka prihodnjega leta spremenili doseženi status javnega zavoda, katerega ustanoviteljica in večinska financerka je lokalna skupnost. Odlok o ustanovitvi je svet MO Koper sprejel leta 2000, gledališče pa je začelo poklicno delovati 1. januarja 2001. S predlaganim statusom Slovenskega narodnega gledališča (SNG) slovenske Istre ali celo združenega SNG Primorske (s programsko-poslovnima jedroma v Kopru in Novi Gorici) bi celotno financiranje njegovega delovanja prenesli na državni proračun.

Predlog se zdi značilen izraz neznosne lahkotnosti razpolaganja nekaterih političnih izvoljencev s prihodnostjo avtonomnih umetniških ustanov, resničnimi interesi in denarjem davkoplačevalcev ter njihovega nekritičnega prizadevanja za samopromocijo, kjer jim izjemoma lahko pride prav tudi na videz preprosto in populistično hipno učinkovito (pre)sekanje kakega lokalnega ali regionalnega razvojnega vozla v kulturi.

Gledališče Koper ta čas enakovredno deli statusno in finančno usodo z zgodovinsko, razvojno in produkcijsko sorodnima poklicnima mestnima gledališčema v Kranju in na Ptuju. Vsa tri so bila po kratkotrajni povojni profesionalizaciji za daljši čas administrativno odpravljena. To pomeni, da ministrstvo za kulturo (MzK) za uresničevanje njihovih letnih programov prispeva iz državnega proračuna le za materialne stroške (leta 2008 je prispevalo koprskim gledališčnikom za ta namen 164.680 evrov ter z 72.506 evri sodelovalo tudi pri obnovi njihove gledališke stavbe, ki bo v celoti stala 3,35 milijona evrov).

V boljšem statusnem in finančnem položaju od omenjene trojice so mestna gledališča brez prekinjenega poklicnega statusa, katerih ustanoviteljice so matične lokalne skupnosti, financerka pa država (SLG Celje, MGL in SMG Ljubljana, LG Ljubljana in LG Maribor), saj ta pridobivajo iz državnega proračuna vsa potrebna sredstva za plače zaposlenih in tudi za materialne stroške odrske produkcije (leta 2008 od 540.000 evrov, kolikor je dobilo LG Maribor, do 3,6 milijona evrov, kolikor je prejelo ljubljansko MGL). Po financiranju ter programskih nalogah in obveznostih so ta gledališča dejansko izenačena z gledališči, katerih ustanoviteljica je država (SNG Drama in SNG Opera in balet Ljubljana, SNG Maribor z Dramo in Opero z baletom, SNG Nova Gorica), za katera pa je ta lani namenila od 2,6 milijona evrov (SNG NG) do 10,1 milijona (SNG Maribor).

Zaradi uveljavljene enake prakse državnega financiranja »kluba SNG« in tradicionalnih mestnih gledališč je Jurijev predlog videti precej neustrezen, saj lahko privede le do nekritičnega posnemanja in absurdnega končnega rezultata, po katerem bodo nekoč domnevno imenitni SNG pred svojim imenom nosila vsa slovenska poklicna gledališča.

Bolj resne in zapletene posledice vsebuje vsebovana zahteva po izdatnejšem državnem financiranju dejavnosti koprskega gledališča, ki pa terja od MzK, vlade in DZ tehtnejši razvojni razmislek (oprt na veljavni srednjeročni nacionalni program za kulturo) o tem, kdaj in pod kakšnimi pogoji se bodo ta čas le delno ali zgolj projektno financirana mestna gledališča (Koper, Kranj, Ptuj in Novo mesto) lahko posamično ali skupaj pridružila statusno in finančno najstabilnejši ter v celoti državno financirani skupini mestnih gledališč (SMG, MGL, LG Ljubljana, LG Maribor, SLG Celje) in državno ustanovljeni skupini SNG (Ljubljana, Maribor, Nova Gorica).