Tiskane izdaje
Ljubljana - Na Društvu slovenskih književnih prevajalcev so v sredo podelili stanovsko Sovretovo nagrado za največje dosežke v prevodni književnosti na Slovenskem, ki sta jo letos prejela Andrej E. Skubic in Vasja Bratina. Prvi je žirijo prepričal s prevodoma Čitanke Gertrude Stein in romana Kako pozno, pozno je bilo Jamesa Kelmana, medtem ko je Vasja Bratina svojo prevajalsko moč dokazal z romanoma Umberta Eca Foucaultovo nihalo in Skrivnostni plamen kraljice Leone.
Žirija v sestavi Marko Marinčič (predsednik), Veno Taufer, Miha Avanzo, Igor Grdina in
Miha Pintarič je o Skubicu, ki ga slovenska javnost pozna tudi kot uspešnega pisatelja, zapisala, da sta tako Kelmanovo besedilo kot pisava Steinove "zelo zahtevna prevajalska oreha", čeprav sta si jezikovno in stilno zelo različna.
Sovretova nagrada obsega diplomo in finančni znesek v višini 4200 evrov, je pojasnila predsednica društva prevajalcev Irena Trenc - Frelih, medtem ko sta nagrajenca spregovorila predvsem o "simbolni vrednosti".
Modernizem, sleng, erudicija
Čitanka, ki združuje več del Gertrude Stein in je izšla pri založbi Litera, je klasika modernizma in po mnenju žirije "kar kipi od kljubovanja gramatikalnim zakonitostim in slogovni konvenciji". Skubic je "nepravilnosti" besedila reševal z veliko domiselnostjo in jezikovno eleganco. Kelmanov roman je pravo nasprotje modernizma in je bližje Skubičevemu lastnemu pripovedništvu. Neposrednemu, slengovskemu jeziku izvirnika, ki ponazarja neodločeno in trmasto vztrajanje v praznoti, je prevajalec tudi v slovenščini našel osupljivo plastične, duhovite in učinkovite banalne besedne, skladenjske, ritmične in stilne ustreznice.
Eco, eruditski poznavalec zgodovine in književnosti, filozofije, umetnosti in znanosti z izostrenim občutkom za literarne oblike, slogovni izraz in kulturne kode, je po zaslugi Vasje Bratine vse svoje odlike ohranil tudi v slovenskem prevodu. Kot je zapisala žirija, Bratina prejme Sovretovo nagrado zato, ker "je preizkušnjo prestal na obeh področjih tveganja", kot natančen posrednik Ecovega postmodernega eruditstva in kot brezhiben stilist".
Skubic: Skrajnosti jezikovnega kontinuuma
"Nagrado doživljam ko veliko čast, posebno zaradi velikih imen, ki se jim z njo zares skromno pritiskam ob bok. Veseli pa me, ker jo prejemam zaradi dveh knjig, ki utelešata skrajnosti jezikovnega kontinuuma, s katerima se najraje ukvarjam: James Kelman jezikovni verizem, pri katerem se vdajaš naravnim tokovom jezika, osvobojenim šolskih spon, Gertrude Stein pa eksperimentalnost, ki preizkuša najbolj abstraktne mehanizme slovnice in besedišča," je povedal Skubic.
Na počaščenost in simbolno vrednost opozarja tudi Bratina. "Sovretova
nagrada mi zaradi svojega simboličnega pomena seveda veliko pomeni, saj je nekakšna potrditev strokovne javnosti, da sem pri svojem prevajalskem delu na pravi poti. Poleg tega je precejšnja spodbuda za nadaljnje izpopolnjevanje in poglabljanje znanja s tega področja. Jeziki, tako naš kot tuji, so namreč tako živi in vedno spreminjajoči se, da se pri vsakem prevodu naučim kaj novega," je povedal Bratina.
Na vprašanje, ali Eco po njegovem mnenju ohranja pripovedno moč, ki jo je zmogel v Imenu rože, je Bratina odgovoril, da je vsak Ecov roman našel svoj krog zvestih bralcev in zagovornikov, zato je o večji ali manjši pripovedni moči težko govoriti. Nekatere teme, ki jih obravnava Eco, so po besedah Bratine sprejemljive za širšo publiko, druge pa za ožji krog bralcev.
Daleč od komercialne uspešnosti so bila tudi prevodna dela lanskih dobitnic Sovretove
nagrade: Vlasta Pacheiner je nagrado prejela za prevod antologije vedskih pesmi Ko pesem tkem in drugih pomembnih besedil iz indijske književnosti, Jana Unuk pa za prevod romana Dnevna hiša, nočna hiša poljske pisateljice Olge Tokarczuk.
