Spomin na utopijo: Vsakdanje življenje v socialistični Jugoslaviji

Pričujoči zbornik obravnava življenje v SFRJ v času samoupravnega socializma, in sicer iz perspektive sociologov, zgodovinarjev, kulturologov in komunikologov. Osnovno vprašanje v knjigi je, kako je potekalo in kako uspešno je bilo izvajanje socialistične oblasti na ravni vsakdanjih izkušenj in Jugoslovanov, od izborov evrovizijske popevke, punka in oddajanja sob na Jadranu do kuhinjskih receptov in mode. To je torej knjiga o »banalnem socializmu«, pri čemer seveda obravnavana tematika še zdaleč ni banalna. Gre namreč za eno redkih znanstvenih del, ki »jugozgodovino«­ analizira od ­spodaj, »iz baze«.

V največjem številu historičnih orisov socializma praviloma umanjkata kulturni in družbeni vidik izkušenj vsakdanjih ljudi, poudarja pa se institucionalno-politični aspekt. Tukajšnji prispevki se bolj kot z makroravnjo oblasti in uradnimi disidenti ukvarjajo s »fou­caultovskimi« mikrooblastnimi, razmerji in ljudskimi taktičnimi iznajdljiveži. Zbornik ustrezno pokaže, da uradna ideologija domnevno totalitarnega sistema ni bila ločena od vsakodnevja. Posamezniki v SFRJ so dominantne norme (do določene mere) bodisi internalizirali in/ali subvertirali, zato nikakor ne moremo reči, da je »civilnodružbeno« življenje v jugosocializmu potekalo v izolaciji ali v stalnem primežu represije. Da si je režim namreč pridobil tako množično in dolgoletno podporo, je bilo mogoče ravno z ljudsko prisvojitvijo ključnih dominantnih vrednot.

Bolj kot vprašanje totalitarnosti oziroma avtoritarnosti knjigo zatorej zanima vprašanje gramscijevsko opredeljene hegemonije in vzpostavljanja socialističnega subjekta skozi ideološke aparate države. Prispevki se gibljejo med opisovanjem uradnih institucionalnih dejavnikov in osebne aktivne vloge posameznikov pri pogajanju/prevpraševanju/nasprotovanju tem strukturnim mehanizmom. Dobra primera tega sta denimo prispevek Bojane Videkanic, po kateri je bilo razmerje med jugomladino in Titom strukturirano kot »sekularna religioznost«, ki so jo mladi zlahka ponotranjili prek institucionaliziranih praks (Štafeta mladosti) in sloganov (Mi smo Titovi, Tito je naš!), po drugi strani pa so na tovrstne ideološke matrice reagirali kritično, kot lahko sodimo po prispevku Gregorja Tomca o hipijih in pankerjih.

Od visokokalorične kuhe 
do nizkokalorične diete

Zbornik opozori, da sta televizija (Maruša Pušnik) in medijsko posredovana popularna kultura na splošno predstavljali velik problem za transformacijo socialistične ideologije v vsakdanje izkušnje posameznikov, saj je na različnih ravneh nastajala diskrepanca med uradno edukativno funkcijo medijev in njihovim zabavnim značajem. Kolizija med pričakovanji in fantazmami, ki so bile »na tapeti« v večernem dnevniku, in tistimi, ki jih je promoviralo Mestece Peyton, je bila, skratka, neizogibna.

Ta težko obvladljivi razkol med kolektivnostjo in individualizmom je bil zelo dobro razviden v odnosu do vrhunskih športnikov (Gregor Starc). Če so si oblasti po eni strani prizadevale za kolektivizacijo športnih dejavnosti (zaradi dviga produktivnosti in vojaške priprav-ljenosti državljanov), so po drugi strani zaradi prestiža države v svetu in pred domačimi tevegledalci morale spodbujati tudi individualno športno zvezdništvo. Zapovedana športna kolektivnost zato ni nikoli prav zares zaživela.

Pomenljivo je, da je le projekt Trim, ki ni temeljil na predpisani vadbi, temveč je spodbujal gradnjo športne infrastrukture in tekaških stez ter dopuščal posameznikovo kreativnost v vadbi, preživel še po osamosvojitvi. Starc namreč ustrezno poudari, da so prav tovrstni lahkotnejši in »razumnejši« projekti v končni fazi vseeno disciplinirali posameznike v takšne subjekte, kakršne je oblast želela – aktivne, zdrave in odgovorne.

Skratka, nič drugače kot v današnjem času individualizirane (metro)seksualizacije, »pozdravjenja« in »polepotenja« fizkulture, le da je bil ideološki predznak drugačen, način discipliniranja in komodifikacije pa manj očiten. Prav to je razvidno tudi iz analize »kuharskih« člankov v Naši ženi (Tivadar in Vezovnik), ki od odmerjene, visokokalorične modernistične kuhe za krepkega etnično nedefiniranega državljana v osemdesetih pre-idejo v ozaveščeno, nizkokalorično postmodernistično dieto za Slovence/ke,­
začinjeno s ščepcem new agea in z zvrhano kupo krušnopeške­ »blut und boden« mitologije.

Orientalizacija in samobalkanizacija

Žal redki prispevki v knjigi življenje v SFRJ kritično umestijo v širši, evropski ali svetovni kontekst. Bralec bo najbrž pogrešal več takšnih poudarkov, kakšnega si drzne Breda Luthar v prispevku o nakupovanju v Trstu, kjer imenitno podčrta vpliv in posledice zahodne »demi orientalizacije« Vzhodne Evrope kot enega izmed ključnih dejavnikov za percepirano in dejansko izključenost (jugo)socializma iz kanona »evropske civilizacije«.

Orientalizacija, ki je poudarjala jugoslovansko zaostalost, periferni položaj, poseben odnos do časa, denarja, seksa ipd., je vplivala – kar ni nikoli odveč izpostaviti – tudi na samoorientalizacijo oziroma samobalkanizacijo Jugoslovanov, ki so se po eni strani na evrovizijski popevki, na 'šopingu' v Trstu in celo na Jadranu počutili manjvredne in primitivne v primerjavi z zahodnjaki, po drugi strani pa superiorne v domala parodičnem poudarjanju domnevno balkanske »drug(ačn)osti«, kot jo zaznamo denimo v samobalkaniziranih likih v Kusturičevih filmih (Martin Pogačar).

Tovrstni partikularistični madeži seveda niso tuji niti tukajšnjim bojevnikom za z istovetnostjo naphano narodno nošo, ki ne gojijo orientalizirajočega diskurza v odnosu do Vzhodnoevropejcev od včeraj, temveč že desetletja gledajo zviška na tiste »Balkance«, ki živijo nekoliko južneje od njih. (Tu bi se lahko navezali še na zloglasno slovenceljsko žaljivko »Čehi« –
v kontekstu zadnjih kazalcev kakovosti­ življenja v Evropi tako preklemano ironično –, a je prostora premalo.)

Za konec naj povem, da je podpisani večinoma prav užival v tem naboru analiz in se nekaterim zanimivostim (kot je denimo podatek o uvrstitvi Tereze Kesovije, ki je takrat – pozor! – 
branila barve Monaka, na zadnje mesto izbora evrovizijske popevke leta 1966; ali pa pričevanje, da je bil prvi televizijski sprejemnik za Tita »prešvercan« iz Italije) od srca nasmejal, toda obenem je treba poudariti, da je skupnost narodov in narodnosti SFRJ v zborniku zastopana dokaj pomanjkljivo. Tako obravnave vsakdanjega življenja v Makedoniji ali na Kosovu ne boste našli, pa tudi Madžarov in Romov ni na spregled. Vseeno pa razumimo to raje kot povabilo k prihodnjemu raziskovanju vsakdanjega življenja na geografskih področjih, ki jih pričujoča knjiga pač zaradi takšnih ali drugačnih razlogov zapostavi, ne pa kot simptomatiko orientalističnih praks.