Štirideseta obletnica Woodstocka

Začel se je kot rokovski koncert na prostem, z leti pa je prerasel v simbol celotne generacije. Woodstock, ki je trajal od 15. do 18. avgusta 1969, že dolgo velja za mnogo več kot nekajdnevni glasbeni festival, je utelešenje sanj o ljubezni, miru in rasni enakosti, ki so jih sanjali mladi v času vietnamske vojne, rasnih konfliktov in pomanjkanja. Pripadniki generacije baby-boom, kot so pozneje poimenovali otroke cvetja, ki so se festivala udeležili, se nanj še danes ozirajo z nostalgijo. »Na Woodstocku smo se zavedeli svojih zmožnosti,« se spominja pedopsiholog Anthony Hoffman, ki se je megakoncerta udeležil kot 21-letni študent. »Vse je potekalo v strašanski zmedi, vremenske razmere so bile strahotne, pa vendar smo se zabavali kot še nikoli. To je bila izkušnja, ki je začrtala mojo življenjsko pot,« je prepričan Hoffman.

Ob štirideseti obletnici Woodstocka je že izšlo na desetine knjig, glasbenih kompilacij in celo otroških knjig, mnogi pa željno pričakujejo tudi film na to temo. Posnel ga je z oskarjem nagrajeni režiser Ang Lee in bo menda že kmalu v kinodvoranah. Filmu je naslov Taking Woodstock (Kako smo zavzeli Woodstock) in pripoveduje o mladeniču, ki dela v motelu svojih staršev in se po naključju znajde sredi dogajanja, ki je postalo mejnik v zgodovini.

Tudi Woodstock se je »zgodil« bolj ali manj po naključju: organizatorji ga nikakor niso načrtovali kot politično manifestacijo, poleg tega niso pričakovali več kot 50.000 ljudi. Njihovo osnovno vodilo je bilo pripraviti koncert, da bi z njim nekaj malega zaslužili. Na Woodstocku so tako zapeli številni izvajalci, ki si danes zaslužijo pridevnik »legendarni«: Ravi Shankar, Joan Baez, The Grateful Dead, Creedence Clearwater Revival, Janis Joplin, The Who and Jefferson Airplane, Joe Cocker, Ten Years After, Janis Joplin, Jimi Hendrix ... Poslušalo pa jih je 500.00 ljudi! Še dodatnega pol milijona si jih je prizadevalo priti na kraj dogajanja, a so obtičali v prometni gneči na cestah, ki so vodile do posestva v državi New York, kjer se je Woodstock dogajal. Stojnicam s hrano na prizorišču je pošla zaloga že prvi dan, navala ljudi niso zdržala niti zasilna stranišča. Edini novinar, ki se mu je uspelo prebiti tja, je bil poročevalec Barnard Collier iz New York Timesa. Uredniki so od njega hoteli, naj piše o katastrofah, ki se bodo tam gotovo še zgodile, a se jim je uprl. Namesto tega je napisal zgodbo o »čudovitem nesporazumu, imenovanem Woodstock«, ki je bila objavljena na prvi strani.

Iz sredine tiskane izdaje Dela