Stoletje nenehne stiske

Že spet smo vsi skočili pokonci. Gledališčniki, kulturniki, politiki, tudi novinarji. Gledališčniki najbolj po pravici, za njihovo usodo gre, za njihov kruh, za njihov vsakdan in prihodnost. Če bo slovensko gledališče v Trstu odmrlo, ga bo težko še kdo vrnil v življenje. Kulturniki so tudi začutili, kako resna je tokrat kriza Stalnega slovenskega gledališča, trdnjave slovenstva onkraj meje. Sto sedem let obstaja, samo v času fašizma se je pritajilo, ne sme odmreti! Še najmanj v trenutku, ko smo eni in drugi, Slovenci in Italijani, v Evropi. Celo Trst je v njej, pa čeprav se včasih zdi, da bi bil najraje otok kje v vesolju!

Politiki so tudi dvignili glas, eni so poiskali sogovornike ali celo zaveznike onkraj meje, drugi so pristavili lonček in natresli tisoč neumnosti o krivcih za sedanjo krizo, kakor da bi bila stiska od prejšnjega tedna in ne bi bila stara že stoletje. Od zadnje podobne drame brez denarja je minilo prav malo let.

Novinarji tudi radi po gasilsko špricamo na vse strani. Pozabili smo, da smo o prav takih krizah slovenskega gledališča v Trstu pisali ali vsaj brali že trikrat, štirikrat, desetkrat, odvisno od tega, kakor dolgo nas zanima slovensko zamejstvo. Kriza je ta čas v medijih posebej odmevna zaradi odstopov in kakšne odločne izjave zraven, ki razburi javnost.

Stiska je za nas, Slovence, najprej kulturna, za preživetje manjšine gre in jezika onkraj meje, ki je formalno ni več. V italijanski stvarnosti - slovensko stalno gledališče je del italijanske kulturne stvarnosti in tamkajšnje kulturne ureditve - gre za politiko, za pritiske, za sistemske čeri, ki so od nekdaj, v časih recesije jih je občutiti še toliko bolj.

Vsa italijanska stalna gledališča so financirana iz javnih proračunov, njihova poslopja so last dežele, pokrajine ali občine. Lastniki plačujejo tudi stroške. Eno samo gledališče na italijanskih tleh mora za svoje stroške skrbeti samo, to je Slovensko stalno gledališče v Trstu, samo vzdrževanje ga stane več sto tisoč evrov.

Po italijanskem zakonu denar za delovanje stalnih gledališč prispevata državni sklad in lokalne skupnosti (dežela, pokrajina, občine), stroške si delijo na pol. Velikost vreče je odvisna od števila gledalcev, ki obiščejo predstave. Milansko stalno gledališče, na primer, lahko pripravi samo dve predstavi, pa z gostovanji po vsej Italiji poskrbi za milijon gledalcev. Slovensko gledališče se na domačem odru lahko pohvali le s peščico gledalcev, gostovanja v Sloveniji za Rim nič ne štejejo, niti enega evra ne primaknejo v ta namen.

Recesija in Berlusconijev odločni finančni minister Tremonti sta skladu za spektakle, kakor jih imenujejo, letos in lani prirezala krila, denarja je precej manj kot prej. Za majhno, po številu gledalcev neznatno slovensko gledališče tako rekoč nič. Tudi lokalne oblasti slovenskim Tržačanom sploh ne dajejo, kar jim gre po zakonu. Nekaj argumentov za to menda tudi imajo, pravijo. Doslej niso sodelovali pri odločanju in upravljanju, samo denar so dajali, pripomnijo. Drugod, v drugih stalnih teatrih v Italiji deželo in pokrajino pokličejo zraven, dodajo. In kanijo soodločati.

Prav je, da smo Slovenci skočili pokonci, ko se je pokazal črni dim nad gledališčem v ulici Petronio. Odstopi in podobne odločitve v zamejski stvarnosti pa so smiselni le v primeru, če bodo zaradi odmevnosti pomagali iskati pot iz stiske. V Rimu se zaradi odstopov in odpovedi ne bodo sekirali, v Trstu na italijanski strani tudi ne. Tam se verjetno utegne kaj premakniti šele, če bo Slovenija počepnila in pokleknila in je ne bodo več motili uplinjevalniki v Žavljah. Tedaj utegne tudi vreča za slovenske kulturne dejavnosti v zamejstvu spet postati za milijon večja.

Iz petkove tiskane izdaje Dela