Stoletnica Astrid Lindgren: Harmonija moči in prijaznosti

Stockholm - Na Švedskem bodo v letu 2007 praznovali 100. obletnico rojstva pisateljice Astrid Lindgren (1907 - 2002). V Vimmerbyju, kraju, kjer je Lindgrenova preživela otroštvo, bodo ob tej priložnosti na 900 kvadratnih metrih odprli njej posvečen muzej. To bo nekakšen tematski park, na spletni strani Fundacije v spomin pisateljičinih dosežkov pojasnjuje avtor projekta Hakan Qvist, ki še posebej opozarja na vlogo naravnega okolja. Narava naj bi Astrid že od malih nog predstavljala neusahljiv vir domišljije.

Muzej je podaljšek razstavnega centra Astrid Lindgren, ki so ga ob njeni 91-letnici v Vimmerbyju odprli leta 1998. V centru je stalna razstava o življenju in delu slavne pisateljice, ki je s Piko Nogavičko in številnimi drugimi deli postavila mejnik v otroški literaturi. Če je za slednjo poprej veljalo, da naj ima predvsem vzgojni namen, denimo Pika Nogavička v prvi vrsti zagovarja pozitiven, prijazen pogled na življenje: Kdor je zelo močen, mora biti tudi zelo prijazen, je le ena od njenih mislic.

Mednarodna slava s Piko

Astrid Lindgren je dom zapustila pri 18 letih in sprva delala kot uslužbenka v neki stockholmski založbi. Pisanju se je posvetila dokaj pozno; leta 1944 je nase opozorila s knjigo za dekleta in z odrsko kriminalko, mednarodno slavo pa je dosegla leto kasneje z dogodivščinami Pike Nogavičke, drobne pegaste deklice s čudežno močjo, ki si iz dneva v dan izmišljuje načine, kako se upreti zresnjenemu odraslemu svetu.

Prevedena v več kot 80 jezikov

Med njena pomembnejša dela, prevedena v več kot 80 jezikov, se poleg Pike uvrščajo še Detektivski mojster Blomkvist, Mi, otroci iz Bullerbuja, Mio, moj Mio, Erazem in potepuh, Kljukec spet leti in Brata Levjesrčna, Ronja, razbojniška hči. Po knjigah so bili posneti številni filmi in nanizanke, še vedno pa najbolj prepriča pisana beseda, o čemer pričajo tudi številni ponatisi. Pri Mladinski knjigi je leta 2005 izšel že Pikin 15. ponatis.

Astrid Lindgren je veljala za švedsko ikono, ki je vedno zagovarjala šibkejše, tako ljudi kot živali. Nasprotno pa je prezirala samozadostne oblastnike, polne praznih obljub, kar je poudarila v svojih številnih govorih. Na večkrat zastavljeno vprašanje, zakaj svoje pisateljske kariere ni posvetila "pravi" literaturi za odrasle bralce, je Lindgrenova vedno odgovorila, da hoče pisati za bralce, ki lahko ustvarjajo čudeže, in otroci to počno vsakokrat, ko se posvetijo branju.