Strah in navdušenje vzbujajoča stroga učiteljica

Že nekaj let v tem muzeju opažajo strmo rast zanimanja - lani je bilo skupaj okrog 17.500 obiskovalcev. Že to je fenomen v današnjih časih, a fenomen tega muzeja je še v marsičem drugem. Tu ne hodiš mimo dobro varovanih eksponatov. Šolski muzej po obsegu sicer sodi med skromnejše muzeje, a mu zato z domiselno postavitvijo, v kateri ni meje med tistim, kar je zunaj in kar je znotraj zbirk - z živimi zgodovinskimi urami pa briše tudi mejo med preteklostjo in sedanjostjo -, uspeva očarati obiskovalce.

Nasmehi do ušes pred lutkami strogega gospoda učitelja s šibo in stroge gospodične učiteljice. Stara šola je očitno mnogim neznansko vabljiva. Sicer pa drži, da ljudje šolska doživetja pomnijo vse življenje, tem spominom pa dodajajo tudi tisto, kar so jim o šoli pripovedovali starši, babice in dedki. S tem ustnim izročilom dobiva šola iz preteklosti nadih romantike, in to celo v tistem delu, ki je bil mora prenekaterega šolarja.

Tak odnos pa seveda podpira temeljno nalogo šolskega muzeja, ohranjanje šolske zgodovinske dediščine. Skozi to nas je popeljal direktor Slovenskega šolskega muzeja in avtor kratke zgodovine slovenskega šolstva - izšla je tudi v angleškem jeziku - mag. Stane Okoliš. Na naše vprašanje, kaj je posebnost zgodovine šolstva na Slovenskem, je odgovoril, da je bilo naše šolstvo vedno vključeno v druge šolske sisteme.

Med prvimi v Evropi smo dobili obvezno osnovno šolo

»Najdlje, do leta 1918, je bilo vključeno v avstrijski šolski sistem, nato je bilo del jugoslovanskega šolskega sistema. O slovenskem šolskem sistemu lahko govorimo šele od leta 1991 naprej. Sicer pa se je naše šolstvo razvijalo tako, kot se je v vseh državah tega dela Evrope. Najprej so bile samostanske šole, nato so za šolanje - predvsem za lastne potrebe - skrbele škofije.« Ravnatelj šolskega muzeja poudarja, da je avstrijsko cesarstvo in z njim tudi današnja Slovenija med prvimi v Evropi dobilo obvezno osnovno šolo. To je za vse otroke od šestega do dvanajstega leta pod vplivom razsvetljenega absolutizma uvedla Marija Terezija - zakonska uredba o tem je na Dunaju izšla 1774. Vendar so za to pohvale vredno odločitvijo tičali, poudarja naš sogovornik, tudi politični in verski razlogi. »Avstrija je bila vedno v rivalstvu z drugimi nemškimi deželami, zlasti s Prusijo. Iz te tekmovalnosti med protestantsko in katoliško pedagogiko je izšel hitrejši razvoj avstrijskega šolstva.«

Prijetno je razmišljati o tem, da so bili naši predniki v nekem obdobju deležni boljše šolske vzgoje kot, na primer, povprečni francoski ali švedski šolar. Vendar je treba tovrstni zanos uravnovesiti z dejstvi. Torej s tem, da se normativna odredba o obvezni šoli v praksi ni uveljavljala prav dosledno. Pomenila je le začetek procesa, ki se je na naših tleh uresničil šele v slabih sto letih, torej v drugi polovici 19. stoletja, ko je tudi šolsko nadzorstvo iz rok cerkve prešlo v roke šolskih svetov. Konec 19. stoletja se je na Slovenskem izredno povečal tudi delež pismenih prebivalcev. Po besedah Staneta Okoliša se je približal devetdesetim odstotkom, do prve svetovne vojne pa je že presegel 95 odstotkov.

V začetku 20. stoletja je bila Slovenija s šolami posejana skoraj tako na gosto kot s cerkvami. Šole so premogli tudi majhni kraj, do tedaj so - poudarja Okoliš - tudi »izginili predsodki ljudi proti šoli kot nečemu nekoristnemu, ki so se vlekli skozi celotno 19. stoletje«. Odpori proti šoli so bili finančne narave, saj oblast za osnovno šolo sprva ni namenjala sredstev. Kasneje je deželna oblast poskrbela za plače učiteljev, šole same pa so še dolgo delovale v breme lokalnega prebivalstva. Leta 1869 smo v Sloveniji dobili prvo učiteljišče, ki je trajalo štiri leta, v stari Jugoslaviji se je razširilo na pet let. Plače učiteljev, deželnih uslužbencev, so bile menda slabše od plač večine uradnikov. Šele v letih pred prvo svetovno vojno in po njej so učiteljske plače zadoščale za preživljanje družine. In kdaj so se na slovenskih šolah pojavile prve učiteljice? Prve, ki so učile predvsem pouk ročnih del, so bile žene učiteljev, a poklicne učiteljice so prišle na šole šele v 70. letih 19. stoletja. Če so hotele obdržati službo, se niso smele poročiti, razen z učitelji. Učiteljski celibat za učitelje ni veljal. Ena prvih slovenskih učiteljic je bila Marija Vester, ustanoviteljica dekliškega liceja v Ljubljani. V letih po prvi svetovni vojni se je zgodil pravi eksodus slovenskih učiteljic, ki doma niso našle službe in so zato odhajale učit v druge dele Jugoslavije, predvsem v Makedonijo in na Kosovo.

Cankarjeva oznaka hlapčevstva učiteljev je menda pretirana

Liki nekdanjih slovenskih učiteljic in učiteljev so upodobljeni tudi v mnogih literarnih delih, a najbolj uničujoče je učitelje - »hlapci, za hlapce rojeni« - označil Ivan Cankar. Kako pretirana je ta oznaka odvisnosti in podrejenosti učiteljstva? »Nekdanji učitelji so bili bolj izobraženi in tudi bolj sposobni od večine prebivalcev. Dejansko pa so bili do leta 1869 odvisni od cerkve in od župnikov, a tudi po tem letu je cerkev obdržala del šolskega nadzorstva, neposredno pri urah verouka, sicer pa skozi članstvo v šolskih svetih. Tako je občasno prihajalo do napetosti med učitelji in cerkvijo, a vendar je bil učitelj neprimerno bolj odvisen od vsakokratne politike oziroma od vladajočih strank. To se je stopnjevalo proti koncu 19. stoletja, ko sta prevzeli prevlado liberalna in klerikalna stranka. Med slovenskimi učitelji je prevladoval liberalni duh, obstajala pa so tudi združenja katoliških učiteljev,« razlaga direktor šolskega muzeja.

Prekratka muzejska učna ura

V le malo več kot desetletju je pedagoški program v obliki učnih ur naših babic in dedkov, v katerem obiskovalci postanejo aktivni udeleženci pri pouku v ustrezno opremljenih učilnicah - to sicer tudi na splošno sodi v sodobni muzejski trend -, postal prava uspešnica Slovenskega šolskega muzeja. Vse se je začelo kot spremljevalni program k občasni razstavi spominov na šolo v letu 1997, zaradi velikega navdušenja pa je to preraslo v trajni projekt, ki se še razvija in krepi. Današnji učenci, ki so navajeni povsem drugačnega pouka in tudi drugačnega odnosa učiteljev, se neverjetno zlahka vživijo v učno uro prirodopisa z začetka 19. stoletja, v kateri spoznavajo mačko, ali pa v izredno popularno učno uro lepopisa iz tridesetih let prejšnjega stoletja. Te muzejske šolske ure so večini še prekratke. V muzejski ponudbi so tudi starodavne ure računstva in lepega vedenja in tudi učne ure iz bližnje šolske zgodovine, na primer ura Mi, pionirji. Najnovejša je ura ročnih del, ki je še v eksperimentalni fazi.

Ali bi lahko iz tega zanimanja sklepali tudi, da bi se bili današnji učenci pripravljeni učiti in uporabljati lepopis, se v šoli učiti lepega vedenja ali ročnih del, sedeti s prekrižanimi rokami na hrbtu? Morda bi se kakšna stara učna vsebina prijela tudi danes, na primer kot izbirni predmet, a večina je pač za vedno odšla v ropotarnico zgodovine.

Sprva so - pove Okoliš - načrtovali, da bi nekdanje učitelje in učiteljice igrali upokojeni učitelji in učiteljice. Zamisel se ni obnesla, zato so igralce teh vlog poiskali med študenti. Tako je stroga gospodična učiteljica v resnici sodobno dekle, ki pa se morda ravno zaradi svoje neobremenjenosti tako dobro vživi v to vlogo.

Šolski muzej zbira tudi odzive na svoje dejavnosti in ob tem so ugotovili, da na mlade obiskovalce daleč najmočnejši vtis naredi stroga gospodična učiteljica s šibo v roki.

Nekateri si želijo biti kaznovani

»Nekateri otroci, ki pridejo v muzej, si želijo biti kaznovani. Nekateri se želijo tako izpostaviti pred sošolci, a nedvomno mnoge šiba straši in privlači hkrati,« razlaga direktor muzeja. Kazni, kot so jih poznali v nekdanji šoli, so že dolgo zgodovina, čeprav jih starejše generacije še dobro pomnijo. Kdo bi si mislil, da bodo te »vzgojne« metode kdaj navduševale obiskovalce Slovenskega šolskega muzeja?

Muzej že v svojem programu napoveduje, da bodo obiskovalci spoznali »tudi čar takratnih disciplinskih ukrepov: tepež z leskovo palico, klečanje v kotu na koruzi in sedenje v oslovski klopi«. Kako je mogoče, da naši otroci in najstniki, ki se jih v šoli učitelj ne sme niti dotakniti, v muzejski »šoli« večinoma uživajo ob kaznih, čeprav se kdaj komu od najmlajših zaradi resničnega strahu utrne tudi kakšna solza?

Odgovor je, seveda, v tem, da to kaznovanje ni boleče in ponižujoče, kdor je kaznovan, je pravzaprav junak, predvsem pa je za otroke to nekaj novega in že zato zanimivega. A je vseeno presenetljivo, da je veliko manj zanimanja za nekdanje oblike nagrajevanja pridnih učencev. »V šolski zgodovini se veliko več govori o kaznih. Zato so te tudi poudarjene pri naših zgodovinskih učnih urah. A bile so tudi nagrade in nekatere hranimo v našem muzeju in jih pokažemo obiskovalcem,« pravi Okoliš.

Bo kdaj vzbujala zanimanje tudi današnja šola?

Direktorju Stanetu Okolišu smo postavili tudi malce provokativno vprašanje, ali si lahko zamisli, da bodo bodoče obiskovalce Slovenskega šolskega muzeja privlačili tudi eksponati in učne ure šol današnjega časa. Torej šol brez šolskih uniform, s skromno avtoriteto učiteljev in še skromnejšo disciplino učencev - to je laična ugotovitev, ki bi ji morda marsikdo upravičeno ugovarjal - in skoraj brez živopisnih posebnosti stare šole? »Takšna se nam današnja šola zdi sedaj, ker pa se stvari nenehno spreminjajo, bodo morda čez dvajset let videti čisto drugače. Navsezadnje se je tudi za šolo iz osemdesetih ali devetdesetih let prejšnjega stoletja zdelo, da nima zgodovinske vrednosti. A je zdaj že deležna našega zanimanja in proučevanja,« je odgovor strokovnjaka, ki mu kaže verjeti.