Svet, onstran zrcala

Prenovljeno koprsko gledališče je svoj začetek letošnje sezone zaznamovalo z mladostnim elanom, ki je prežel tako odrsko pripoved kot tudi izbrano zasedbo ustvarjalcev.

Objavljeno
06. oktober 2009 09.41
Zala Dobovšek
Zala Dobovšek
Dim Zupan - Zvone Šedlbauer: Deklica za ogledalom
režija Yulia Roschina
Gledališče Koper
premiera 3. 10. 2009

S priredbo slikanice Dima Zupana Deklica za ogledalom (v dramatizaciji Zvoneta Šedlbauerja), ki poleg intrigantne in družbenokritične zgodbe ponuja tudi številne izzive pri odrski postavitvi, se je spopadla mlada režiserka Yulia Roschina, v naslovni vlogi pa se je med otroško neučakanostjo in lucidnostjo spretno znašla Maruša Kink.

Zupanova zgodba o sedemletni deklici Maji, ki se ji - v krču osamljenosti, pomanjkanju sočutja staršev in pod trajnim pritiskom sovrstnikov - nenadoma razpre popolnoma nov, iz resničnega vsakdana iztrgan svet, je nastavljena kot skrajno fleksibilna interpretativna forma, ki zmore sočasno nagovarjati različne generacije. Oživljena zrcalna podoba (ki jo v vlogi navihane sestre odigra Tina Vrbnjak) je dekličin avtosugestiven nadomestek za neizpolnjeno željo po mlajšem bratcu, katere ji starša (v interpretaciji Mirel Knez in Aljaža Tepine) v divjem tempu kapitalističnega vsakdana ne moreta izpolniti.

Običajne preddispozicije karakterjev, z izjemo pol-fantazemske dekličine dvojnice, se polaščajo utečene komunikacije, kar tudi mlajše občinstvo brez preprek zapelje v prepoznavne okoliščine družinskih, šolskih in širše družbenih odnosov. Tako postavitev operira s skromno, realistično scenografijo, ki jasno in minimalistično označuje dogajalne prostore (večinski del se odvija v otroški sobi) ter se naslanja predvsem na predmetno funkcionalnost. Linija kostumov (Vanja Stojanovič) je karikirana s pravšnjo mero; ne popači sicer nadvse povprečnega standarda urbanega življenja, ostaja simpatična in duhovita v detajlih. Med prelomna momenta, ki poleg fantazijskega vrhunca povzročita predvsem svojevrstne perceptivne efekte, spadata fizični sestop dekličinega zrcalnega odseva v tuzemsko podobo ter magična ekskurzija v »narobe svet«, ki se skriva v nevidni sferi onkraj ogledala. Subverzivnost Zupanove predloge se odstre v sprevračanju dane resničnosti v novo, prilagojeno formo, ki jo predstavlja radikalni izstop obličja iz ogledala - ta otrokom ponudi čisto fascinacijo, medtem ko na poglobljeni zavestni ravni deluje tesnobno, domala srhljivo utelešeno srečanje s svojo lastno podobo, ki se odlepi od predhodnega videza in zaživi kot fragmentarna, a avtonomna enota nekdanje totalne osebnosti. Potop v »narobe svet«, v katerega predstava (žal) zdrsi le enkrat, oblikuje popolno preobrazbo odrskega mehanizma, ki spreobrne funkcije svetlobe in si prilasti svojeglave gravitacijske zakone, pri tem pa vase posrka predvsem z občutkom brezkončnosti ter vabljivimi učinki neonskih luči, plavajočega gibanja in ambientu primerne glasbe (Mirko Vuksanović), kar krepi misteriozno naravnanost vzdušja.

Rahlo problematičen parameter uprizoritve, kljub dinamiki vmesnih songov avtorja Gregorja Fona, nastane zaradi dodatnih posegov v dramatizacijo, kar tok dogajanja zvrne v niz sporočilno in konfliktno zgolj najmočnejših prizorov, ki se (iz)kažejo kot najslikovitejši materiali - tako v kontekstu vsebinskih zapletov kot vizualnega upodabljanja. A prav ta ekonomizacija skic/slik drobi linijo napetosti in likom odvzema možnost postopnega psihičnega razvoja ter jih, predvsem stranske vloge, v dogajanje polaga s premalo karakternega agensa. Tega manka, ki ga »zrel« gledalec morda brez težav predela ali spregleda, pa praviloma nikoli ne prezre otroški instinktivni čut. Konec zgodbe sicer sporoča, da bo še vse dobro in prav (bratec je namreč že na poti ...), a komentar na omejevanje domišljijskega prostora, ki ga dokončno uveljavi nadmoč zdravniške indoktrinacije, ter na zaslepljeno naglico vsakdana bi veljalo še bolj kritično zaostriti.

Iz torkove tiskane izdaje Dela